»Počivaj v miru! Odslej boš učil igrati kitaro angele,« je včeraj zapisal eden od tviterašev ob novici, da je umrl kitarski virtuoz in utemeljitelj sodobnega flamenka, 66-letni Paco de Lucía. Vest o njegovi nenadni smrti se je v hipu razširila po vseh medijskih in družbenih omrežjih, številni oboževalci so pretreseni.
Paco de Lucía, obžarjen s pozornostjo oboževalcev in medijev, se je javnosti pravzaprav ves čas izogibal. Niti ne preseneča, da je zadnja leta živel umirjeno družinsko življenje blizu Cancuna na obalah jugovzhodne Mehike, vihteč ribiško palico in vzdržujoč duševni mir. Že nekoč prej, v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, ko je zaslovel, se je za nekaj časa povsem osamil. Moral je razmisliti o svojem položaju umetnika, razpetega med potrebo po ustvarjalnem miru ter podobo, ki si jo je o njem ustvarila javnost in ga je seveda zahtevala zase.
Ves čas je ostajal skromen. Verjetno je kar nekaj k temu pripomogla očetova trda roka, ki je v španskem pristaniškem mestecu Algeciras poleg Paca vzgojila še štiri otroke. Oče je bil med drugim flamenko kitarist in prvi, ki je Paca kot najbolj nadarjenega od svojih otrok hitro potisnil v ta glasbeno-plesni svet ter ga naučil tudi, kako ostajati prizemljen.
Izoblikoval lasten slog
Flamenko je eksotična mešanica mnogih kultur. Na območje južne Španije, predvsem Andaluzije, naj bi ga prinesli Flamci, drugi namigujejo na arabski izvor, vsekakor pa korenini tudi v romski, muslimanski in judovski kulturi. Danes je to umetnost glasbe, ritma, tišine, plesalčevega giba in emocij. Paco de Lucía je, kot že rečeno, odraščal ob flamenku, prvič nastopil pri 11 letih, zanj prelomno pa je bilo šele poznejše srečanje z romskim kitaristom Sabicasom, ko se je že uveljavil. Ta ga je opogumil, da je začel razmišljati o lastnem kitarskem slogu.
Na njegovem prvem solističnem albumu La fabulosa guitarra de Paco de Lucía leta 1967 je ta slog že razpoznaven, še bolj ga definira na plošči Fantasia Flamenca leta 1969, povsem pa potem tri leta pozneje na plošči El Duende Flamenco. Vmes ga med zvezde izstreli še nastop v slovitem Carnegie Hall v New Yorku. Njegov »moderni flamenko« pa je nekatere tudi razburjal, očitali so mu, da je z njim nespoštljivo povozil izročilo »tradicionalnega flamenka«.
Pozneje je bilo pomembno obdobje s slovitim flamenko pevcem Camarónom de la Islo, s katerim sta do pevčeve smrti leta 1991 posnela vsaj deset plošč. Flamenko je nedvomno obogatil z novimi ritmi in tehnikami, dodajal pa je tudi nove inštrumente, recimo boben cajon, bas ali tolkala. Ves čas je bil odprt tudi za druge glasbene zvrsti in sloge. Z albumom Paco de Lucía Interpreta a Manuel de Falla (1980) je trčil ob skladatelja klasične glasbe; de Falla je tudi sam oboževal flamenko, kar mu je služilo kot navdih. Paco de Lucía je rad zahajal tudi v jazzovske kroge. V The Guitar Trio se je družil s pianistom Chickom Coreo in kitaristom Johnom McLaughlinom, ki ga je pozneje zamenjal Al Di Meola, izdali pa so tri albume: Casto Marín in Friday Night in San Francisco leta 1981, drugi posnet v živo, ter Passion, Grace and Fire leta 1983. Trio se je nekajkrat na odru pojavil tudi s Paco de Lucía Sextetom, v katerem sta igrala Pacova brata Pepe in Ramön.
Ambasador umetnosti
Sodeloval je še z drugimi zanimivimi glasbeniki, denimo Larryjem Coryellom, Carlosom Santano, Ravijem Shankarjem, Joaquínom Rodrigom, z Bryanom Adamsom pa sta posnela pesem Have You Ever Really Loved a Woman, kot glasbeno podlago k filmu Don Juan DeMarco. Paco de Lucía je sicer z glasbo opremil še filme Carmen, La Sabina, The Hit, Vicky Cristina Barcelona, Sevillanas, uglasbil pa je tudi balet Los Tarantos, ki so ga uprizorili v prestižnem Teatru de la Zarzuela v Madridu.
Bil je pravi ambasador umetnosti, vrsto mladim nadarjenim glasbenikom, plesalcem in vokalistom je pomagal do uveljavitve. Slovenci smo ga imeli čast kar nekajkrat spoznati in tako kot drugje po svetu je bil tudi pri nas magnet za obiskovalce – dvorane so bile vedno razprodane. Prvič je bil tu že v sedemdesetih, nazadnje pa pred štirimi leti na Festivalu Ljubljana z dvojnim koncertom, ko je bil na svetovni turneji.
