Za mnoge knjige, izdane pod imenom kakšne manj znane založniške znamke, velja, da so nižje literarne kakovosti, da so neokusno opremljene in da jih je lektor le prelistal, če jih je sploh držal v rokah. To ne more presenečati, saj je v vlogo sicer profesionalnih profilov urednika, oblikovalca in lektorja pogosto oblečena ena sama oseba, ki je poleg naštetega še distributer, računovodja, tržnik, akviziter, piarovec in še kaj.
Priložnost je lahko tudi past
O slabih izkušnjah z opisanim tipom založb znajo poročati avtorji. Pred kratkim smo na redakcijo prijeli pritožbe več avtorjev glede založbe, ki deluje po naslednjem poslovnem modelu, ki kaže, da založba v resnici nudi samozaložniški servis: tisk, oblikovanje knjige in lekturo morajo poravnati avtorji sami, za kar prejmejo 20 izvodov svoje knjige od približno 100 natisnjenih. »Založnik« ostalo proda knjižnicam in avtorjem izplača zanemarljive odstotke od prodaje. Še raje »odstotke« nameni kar tisku avtorjeve naslednje knjige, ko bo ponovno treba kriti stroške – tiska, grafike, lekture.
Pri prodaji knjižnicam velja, da od neznanih avtorjev težko iztržijo več kot nekaj sto evrov, a pri avtorjih, ki so morda že napisali nekaj žanrskih uspešnic, se izkupiček od prodaje hitro povzpne čez tisočaka. K sodelovanju se jim zato še posebej splača privabiti znano, literarno ugledno ime, ki ga poznajo tudi v knjižnicah: kakega pisatelja, ki napiše mnogo več, kot lahko »procesirajo« založbe na subvencijah.
Preverjeni poslovni model
Pri opisanem poslovnem modelu podjetni posameznik ugotovi, da se mu knjige splača izdajati že zato, ker jih bodo kupovale knjižnice. Model torej dejansko temelji na nakupni politiki knjižnic, ki se zaradi manjšanja sredstev za odkupe resda korigira. Kot so nam pojasnili v eni od slovenskih pokrajinskih knjižnic, bi še pred leti lahko kupili tri izvode kriminalke, ki je izšla v štirih delih (torej skupno 12 knjig), danes pa lahko kupijo le še en izvod knjige, za katero pravijo, da je kot žanrska pri njihovih bralcih pač zelo iskana. Še prej pa tak poslovni model temelji na tistem, česar »narodu, utemeljenemu na knjigi« ne more zmanjkati: ljubiteljskih pisateljev, ki si želijo ne glede na ceno in kakovost enostavno izdati knjigo.
Posebej zanimivo je spremljati razvoj posameznih avtorjev, ki sprva objavljajo pri eni od založb, ki delujejo po opisanem modelu. Po nekaj izdanih knjigah nekateri ugotovijo, da bi bilo pametneje, predvsem pa bolj donosno odpreti lastno »založniško« podjetje, specializirano za izdajo njihovih knjig in knjig pisateljskih prijateljev. Stroški se jim namreč bistveno ne povečajo, glavni vir dohodka – denar, ki ga je prej od prodaje knjižnicam zadržal založnik – pa sedaj ostane z njimi. Preverjena formula za take pisatelje je pisanje v priljubljenih in iskanih žanrih: ljubezenskem romanu ali kriminalki.
Knjižnični odkupi so pomemben vir
Opisano seveda ne velja za vse založbe, za mnoge pa sploh ne. Da bi predstavili delo založb, ki knjige izdajajo brez subvencij, smo se na kakih petnajst obrnili z vprašanji. Nekaj jih je brez zadržkov odgovorilo, večina se jih je zavila v molk, le tu in tam pa smo bili obveščeni, da svojih »poslovnih skrivnosti« ne razkrivajo.
Med nesubvencioniranimi založbami je veliko takih, ki izdajajo knjige za otroke in mladino – ti veljajo po zaslugi razvite slovenske splošne in šolske knjižnične mreže za vzorne izposojevalce. Dobro izposojo dosegajo knjige za otroke in mladostnike založbe Alba 2000, ki obravnavajo zahtevne probleme: depresijo, anoreksijo, splav, disleksijo, hiperaktivnost. »Model žal temelji najbolj na prodaji knjižnicam, saj šole kupujejo hudo malo, čeprav verjamem, da bi prav tovrstno literaturo potrebovale. To se je pokazalo tudi v projektu PISA, kjer je ugotovljeno, da so naši otroci zelo slabo pismeni,« pravi direktorica založbe Gea Česnik. »Knjigarne imajo na trgu monopol in naših knjig prodajo bore malo,« še dodaja. Sicer storitev avtorjem ne zaračunavajo, a zaradi padanja naklad višajo prodajno ceno knjig, zaradi česar so nižji tako zaslužki kot honorarji: »V teh kritičnih trenutkih marsikdo dela bodisi zgolj za materialne stroške bodisi ga izplačamo s knjigami, ki jih potem podari.«
Vlado Grlica iz podjetja Desk, ki izdaja štiri založniške programe, katerih paradni konji so avtorji, kot sta Nora Roberts in Robert Ludlum, in naslovi, kot so Dnevnik nabritega mulca, Asterix in Garfield, pojasnjuje, da njihov model sicer temelji na prodaji knjig na trgu, a je lani prodaja splošnim in šolskim knjižnicam vendarle predstavljala 39 odstotkov prihodkov. »Se pa delež sredstev s strani države iz leta v leto zmanjšuje,« dodaja. Avtorje plačujejo po prodaji, pripada jim dvanajst odstotkov izkupička, kar je primerljivo s plačilom najboljših svetovnih avtorjev na velikih jezikovnih trgih. Seveda s to razliko, da oni prodajo stotisoče ali milijone knjig.
Komercialnost ni noben tabu
Umetniška in literarna vrednost ter všečnost slovenskemu trgu. To so po besedah Ljubice Karim Rodošek vodila založbe Alica, kjer večinoma prevajajo in izdajajo svetovne uspešnice. V knjižnice prodajo od 15 do 20 odstotkov naklade posameznega naslova, ki je navadno natisnjen v 1000 izvodih, preostanek po knjigarnah. Andrej Klemenc iz založbe eBesede pravi, da ob skrbi za kakovost programa upoštevajo tudi obetavnost v komercialnem smislu. Zaradi tega kar nekaj pozornosti odmerjajo stvarni literaturi oziroma različnim tipom priročnikov. Subvencije predstavljajo sedem odstotkov prihodkov, slabo polovico prodaja po knjigarnah, četrtino prodaja knjižnicam.
Tu pa so tudi drugačni modeli poslovanja. Med najbolj domiselnimi je Ekslibris, ki je bolj kot založba v klasičnem smislu podporna struktura pisatelju. Njena glavna dejavnost je namreč oblikovanje in priprava knjig po meri avtorja, ki temelji na modelu tiskanja po naročilu. Naročniki so v večini primerov avtorji novinci ali avtorji, ki kljub vztrajnosti niso prišli do klasičnega založnika, razlaga urednica Jelena Lasan. Avtorje izdelava knjige stane okoli 1300 evrov, če želi tudi lekturo, če je besedilo že lektorirano, pa 1000. Honorar avtorja znaša 40 odstotkov izkupička od maloprodaje.
Tegobe imajo svoje prednosti
Večini nesubvencioniranih založnikov je skupno, da na subvencionirane založbe gledajo kot na privilegirane in nelojalne tekmice, saj svojih programov ne vidijo kot nič manj kakovostne. A izdajanje knjig brez subvencij ima tudi prednosti. Pod imenom Droplja od lani nastaja knjižni program, ki z izvirnim slovenskim leposlovjem sodi med kandidate za subvencije v prihodnosti. Urednica Lučka Zorko Titan pojasnjuje, da so njihova uredniška vodila izvirnost, jezikovna dodelanost in skladnost z vizijo založbe. »Ker nimamo državnih subvencij, smo 'oproščeni' tudi ukvarjanja s slabšimi teksti 'velikih' imen, s čimer se morajo včasih spopadati manjše subvencionirane založbe,« opisuje njihovo prednost.
Dejstvo je, da se za priznanimi imeni pogosto skriva vse prej kot literarna invencija, pač pa zgolj rutinirano nabiranje pisateljskih točk, potrebnih za statuse in štipendije. Založbe taka imena ne glede na to uvrščajo v svoje programe, saj pri pridobivanju subvencij ključno vlogo odigrajo prav reference avtorja.
