Na različnih prizoriščih v Beogradu te dni že devetnajstič po vrsti poteka mednarodni Festival avtorskega filma (FAF) – začel se je v četrtek, končal pa se bo jutri –, ki redno prikazuje najboljše dosežke iz sveta umetniškega filma in nagrajence s prestižnih filmskih festivalov. Letošnji program tako obsega 16 filmov, od katerih se jih deset poteguje za nagrado za najboljši film, priznanje Aleksandra Saše Petrovića. V mednarodni žiriji je letos tudi slovenski režiser Jan Cvitkovič.
Tokratni festival je odprl italijanski režiser Gianfranco Rosi, dobitnik zlatega leva na letošnjem beneškem festivalu, s svojim nagrajenim filmom Sveti GRA, sicer prvim dokumentarnim filmom v zgodovini, ki je osvojil glavno nagrado beneške Mostre.
V demokraciji je še slabše
Festival avtorskega filma se je rodil iz zamisli majhne skupine beograjskih filmskih navdušencev, ki je leta 1994 sprožila pobudo za nov mednarodni filmski pregled z zvenečim imenom Pogled v svet – v tistem času je bil namreč sloviti Fest v obdobju dveletnega prisilnega počitka zaradi ekonomske in kulturne blokade Srbije. Z leti je novi festival rasel in postajal vse pomembnejši del zemljevida mestnih kulturnih dogodkov; nato so uvedli še nagrado Aleksandra Saše Petrovića, ki jo podeljuje mednarodna žirija, ob tem pa podelijo še nagrado združenja filmskih kritikov in nekaj manjših priznanj. Danes to ni le ugledna prireditev, temveč priteguje vse večje število filmskih ljubiteljev; verjetno tudi zato, ker je v preteklosti festival poleg glavnega programa predstavljal še zanimive retrospektive in vzporedne programe, kot so bili denimo novi izraelski film, sodobni nizozemski film, Dogma 95 ali brazilski cinema novo, ter več pomembnih avtorskih rokopisov (Catherine Breillat, Olivier Assayas, Babak Payami, Wong Kar Wai, Chen Kaige, Mike Leigh, Amos Kollek in drugi).
FAF je v 90. letih deloval v težkih, a še znosnih razmerah, kot nam je povedal sedanji umetniški direktor Srđan Vučinić, pa so bili časi po »oktobrskih spremembah« za festival še hujši od Miloševićevega obdobja, čeprav bi človek pričakoval nasprotno. »Namesto da bi za srbsko kulturo prišli boljši časi, so se sredstva – tako v politiki kot v kulturi – začela deliti po strankarskem ključu, kar pomeni, da si za finančno in marketinško podporo moral biti bodisi član stranke bodisi vsaj blizu strankam, ki so bile trenutno na oblasti,« pojasnjuje. FAF tako nikdar ni dobival enake podpore kot nekateri manj pomembni festivali, kaj šele takšne kot Fest, za katerim stojita politika in mesto Beograd. »Za razliko od našega festivala se Fest oblikuje s samega vrha oblasti, ki v festivalski svet postavlja svoje strankarske ljudi, medtem ko so v svetu FAF zmeraj filmski avtorji in avtorice, predvsem mlajše in srednje generacije,« dodaja Vučinić. Mesto in kulturno ministrstvo jih tako podpirata le z minimalnimi prispevki, prihodnost festivala pa je, če se nič ne spremeni, zelo vprašljiva.
Za osebni avtorski pečat
FAF se v programskem smislu drži koncepta, ki ga je uvedel francoski novi val: režiser kot avtor nekega filma vanj vnese svoj osebni pečat in z njim določi tudi estetiko filma. Tako ni naključje, da velika nagrada festivala nosi ime Aleksandre Saše Petrovića, saj lahko ob njem in njegovem kolegu Boštjanu Hladniku od leta 1961, ko sta nastali njuni deli Dvoje in Ples v dežju, govorimo o začetku novega jugoslovanskega filma oziroma prvih avtorskih filmih v bolj ali manj hermetični formi. Po drugi strani je bil Petrović prvi jugoslovanski režiser, ki je s svojim filmom Zbiralci perja osvojil veliko nagrado žirije na festivalu v Cannesu (to je bilo leta 1967, ko je zlato palmo prejel Michelangelo Antonioni za Povečavo).
Del programa letošnjega festivala je tudi poklon Mirku Kovaču, letos umrlemu velikemu književniku, ki je spisal tudi lepo število zelo kakovostnih scenarijev, ki so jih na trak prenesli nekateri najboljši jugoslovanski režiserji, zaradi česar Kovač naravnost pooseblja povezavo med književnostjo in filmom. V posebnem spremljevalnem programu se bo na festivalu zvrstilo šest filmov, pri katerih je Kovač sodeloval bodisi kot scenarist ali koscenarist, med njimi Večerni zvonovi in Padec Italije Lordana Zafranovića, Mali vojaki Bate Čengića in Lisice Krste Papića.
»Osnovna vrednost Festivala avtorskega filma je, da tukajšnjemu občinstvu omogoči videti filme, ki jih v precej uniformnem in skomercializiranem rednem kinematografskem sporedu ne bi moglo,« meni režiser Stefan Arsenijević, sicer tudi član sveta FAF. »Zame je ta festival izbor nepričakovanih, posebnih del, filmov, ki izstopajo po svoji individualnosti in omogočajo drugačen pogled na svet ter samo filmsko umetnost. Očitno ima tudi občinstvo potrebo, da vidi takšne filme, saj festival raste iz leta v leto – povečuje se število prizorišč, prav tako pa se veča število gledalcev. Lani jih je bilo več kot 20.000.« Podobno razmišlja tudi režiser in scenarist Srdjan Koljević: »FAF vse bolj zaseda tisto mesto, ki je nekoč pripadalo Festu oziroma tistim Festovim programom, ki so predstavljali avtorski film, obenem pa se precej osredotoča tudi na nove avtorje in poetike. Čeprav je imel redno težave s financiranjem in je bil njegov obstoj posledično nenehno ogrožen, se je festivalu posrečilo ne le preživeti, pač pa tudi ustvariti in vzgojiti svoje občinstvo.« Med njim je tudi režiserka mlajše generacije Maja Miloš, znana po svojem razvpitem prvencu Klip: »FAF ima zame poseben pomen, saj sem prav na njem odkrila mnoge filme in avtorje, ki so pomembno vplivali name.«
