Okrogla stotnija je zasedla vsak klub posebej, Gromko na Metelkovi in klub Cankarjevega doma. Izstopala je pisanost občinstva, generacijska, »subkulturna«, pristna glasbena in intelektualna zvedavost, ki mestoma dobiva značaj fenovstva, ne (še) fanatizma. Ko so po koncertu Fire!, in to je sestavni del dogodka in njegove scenerije, feni in radovedneži obstopili člane benda, se zapletali v kratek pogovor z njimi, ko so kupovali plošče, je bilo jasno, da se je bend »prijel«. Med fonografskimi spominki se je znašla tudi vinilka (»limited edition«) Fire! Orchestra, masivnega orkestra, ki ga dirigentsko usmerja saksofonist Mats Gustafsson. Kdo bo to velezasedbo inštrumentalistov in pevcev pripeljal na naše odre, ni jasno. Bi pa bila želena skušnja. (Malo za šalo, malo zares, namig: zamislite si odprtje Festivala Ljubljana s tem masivnim orkestrom v glomazni postavitvi à la »Mahler po ljubljansko« in piarovskim geslom v slogu »Ljubljana je urbana« – za ponazoritev godbe pa seveda napotilo na youtube. Ljubki veliki pok.)
Fire! je bend treh glasbenikov s produktivnih švedskih glasbenih obrobij – alterrockovskih, jazzovskih, eksperimentalnih. Skupaj so štiri leta. Mats Gustafsson igra na saksofone in klaviature, Johan Berthling na električni bas, Andreas Wertliin na bobne. Prva reminiscenca ob početju in imenu benda je historična – album Fire saksofonista Archieja Sheppa, ki se je leta 1965 politično srborito v velikem loku ogibal zvrstne oznake jazz, kar je, recimo, pregnane pisce angleške revije za nove muzike Wire napeljalo k temu, da so celoten pas glasbe ekspresivnih (jazzovskih) saksofonistov uvrstili v razdelek »fire music«. Gustaffson je v tej liniji saksofonistov, ki jo dopolnjuje vrsta evropskih in azijskih razpihovalcev duš. Stičišča te glasbene izraznosti z rockovskimi podtokovi šele naredijo ognjevit bend – gre za spoj dolge tradicije uglasbljene suspenzije časa »jam bendov« in »psihedeličnega rocka«, proizvajanja šuma in oblikovanja spektralne valeče zvočne steze, nabite z interferencami (od duhovitih čudaštev Pere Ubu do kozmičnih izlivov Sun Raja). Podlaga sta počasen, repetitivno doneč, zamaknjen vzorec na basu (na njem so svoje dni gradile alterindustrijske skupine, danes bendi, ki tripajo na dromeči val) in reducirano merjeno rockovsko bobnanje. Kaj se iz te vzorčaste statične strukture izvali? Sodoben induciran trans, podnetena godba, ob kateri je mogoče plesati, če le križanje vzorcev basa in bobnov telesa, priučenega na kvadratasti meter, ne vrže iz ritma. Fire! je v enem zamahu uspelo spojiti osamljeni artizem današnje elektrofonije, rockovske (mačo) prekate, ki so poudarjali občutenje individualne tesnobe, in kolektivne plesne poganjke brezglavo praznega rajanja. Komade zavestno krajšajo, zaokroženo zaključijo. Brez »fade outa«, klišejskega pojemanja. V tem je domišljeni namen izogibanja praznega teka današnje plesne kulture. In za konec to težo bend brihtno zrahlja s posegom po »ljudskem blagu« iz švedske kulturne krajine in se ranljivo razgali. Močan bend.
Nate Wooley je s kvintetom upravičil pričakovanja, ki jih je vzbudil kompleksni album (Sit In) The Throne of Friendship. Ta skupina je med vsemi njegovimi najbolj jazzovska, natančna, uigrana, ko prebira barvite napisane komade v bopovskem duhu. Kaže visoke izvajalske standarde med newyorškimi glasbeniki, ki se iščejo v podrobnostih in skladajo. Iskrenost med predstavitvami skladb je postregla z majhnim presenečenjem – s provokativnim stališčem. Wooley je kot inovativen, odprt trobentar s klasično izobrazbo segel po novejšem jazzovskem arhivu in predstavil nekaj priredb razgibanih komadov s prvih albumov Wyntona Marsalisa. Pri tem je jasno in glasno poudaril, da je ta glasba zanj vredna poglabljanja, da pa je škoda, ker je imeniten trobentar zašel in ni več iz sebe spravil nič več omembe vrednega. Spomnimo, Marsalis ima vrsto let položaj institucionalno podprtega ideološkega skrbnika za uokvirjanje jazzovske tradicije in predpisovanje norm, kaj igrati. Že zato je bila Wooleyeva polemična gesta in interpretacija teh komadov nekaj posebnega. Meditativne večplastne skladbe o prijateljstvih so bile na koncu tiste, ki so odpirale akademsko hermetičnost napisanega in igranega.