Opero Leteči Holandec oziroma Večni mornar, ki bo po 29 letih spet zaživela na ljubljanskem odru, in sicer v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma kot velika koprodukcija s SNG Opera in balet Ljubljana, je sloviti nemški romantični skladatelj Richard Wagner dokončal leta 1841 (premiera je bila dve leti pozneje), star osemindvajset let. S to opero je zakorakal na novo pot revolucije v glasbi, in morda je ravno zato še dovolil, da so to – sicer njegovo četrto – opero, ki jo je pozneje še preorkestriral, pozneje sploh uprizarjali; premiera je bila v Dresdnu leta 1843, na Bayreutskem festivalu pa so jo prvič videli leta 1901. Opera je pravzaprav mešanica glasbenih novitet takratnega časa, hkrati pa se še vedno naslanja na tradicijo, predvsem na Carla Mario von Webra, ohranja pa tudi nekatere elemente italijanske opere. Slovenci se z njo poklanjamo spominu na 200-letnico rojstva tega skladatelja.
Četudi glasba v Letečem Holandcu teče premočrtno in v njej še ni vsega bogastva detajlov in poznejše skladateljeve zrelosti, je v njej dragocen Wagnerjev mladostniški optimizem in s tem prvinskost, silovitost opernega dogajanja; priča smo emocionalni vzvišenosti skladateljevega duha in s tem tudi glasbi kot umetniškemu presežku. Kompozicijsko je skladatelj opero razdelil na scene, znotraj partiture pa uporabil oznake pesem, scena, balada, zbor, arija, romanca, duet, tercet. Vendar je glasbeni lok tako prekomponiran, da posamezni deli, razen pesmi, ne izstopajo iz celote kot denimo Verdijeve operne arije in dueti. S to opero že lahko govorimo o simfonični predstavitvi celotne drame.
Tavajoče iskanje odrešenja
Motivno se je v skladatelj ves čas vračal k hrepenenju po ljubezni in odrešitvi prekletstva večnega tavanja, ki je mogoča le prek ljubezni, pri čemer ga je vznemirjala dvojnost med strastno čutnostjo ter vzvišeno, čisto duhovnostjo. O tem je razmišljal v Letečem Holandcu, pa pozneje tudi v Tannhäuserju, Tristanu in Izoldi ter na koncu še v Parsifalu. Navdih za operno zgodbo o Letečem Holandcu je skladatelj dobil iz lastne katastrofične izkušnje, ki jo je doživel med potovanjem z ladjo od Rige proti Londonu, k temu je dodal legendo, ki so jo pripovedovali mornarji, ob tem pa se naslonil še na novelo Heinricha Heineja Zapiski gospoda Schnabelewopskega in nekoliko tudi na Hauffovo Zgodbo o ladji strahov.
Za režiserjem Matjažem Bergerjem in njegovo umetniško ekipo je več kot polletno interdisciplinarno raziskovanje in popotovanje po Wagnerjevem ustvarjanju in življenju. Izhodišče za svojo vsebinsko zasnovo je poiskal v razmišljanjih filozofov dr. Slavoja Žižka in dr. Mladena Dolarja ter se odločil za dobesedni prevod naslova opere ter se s tem skušal bolj približati wagnerjanskemu poimenovanju. »To pomeni, da smo se na neki ravni fenomenološko lotili libreta, kar pa ne pomeni, da skušamo Wagnerja vrniti Wagnerju, ampak ga skušamo brati neposredno iz njegove zgodbe, ki smo jo tudi teoretsko osvežili,« pravi Berger.
Temeljni Wagnerjev problem v operah je ženska, v Letečem Holandcu je to Senta. Žižek meni, da nam Leteči Holandec ponuja celo vse preveč neposredno upodobitev Wagnerjeve »temeljne imaginacije« – ženske, ki se žrtvuje, da bi odrešila junaka, obsojenega na trpeče večno življenje, in mu tako omogočila mirno smrt; z mučno neposrednostjo, na meji obscenega kiča. Drug pomemben status, ki so ga ustvarjalci opere zasledovali, je status Holandca, blodečega Juda, Ahasverja, ki simbolizira milost in žrtvovanje. Tretji vidik, ki so ga podrobno opazovali in se zgodi ob koncu, se nasloni na Nietzschejevo interpretacijo Wagnerja, ki pravi, da Wagner o nobeni stvari ni toliko razglabljal kot ravno o odrešitvi – in v tej operi je ženska tista, ki odreši moškega. »S tem smo se hkrati vrnili v neko tradicijo interpretacije tako nasprotnikov kot zaveznikov,« še dodaja režiser.
Med abstraktnim in simboličnim
Delovno so opero ravno tako razdelili v tri dele. Prvi korak je Tavanje, kjer so si za referenco vzeli tekst o ljubezni Rolanda Barthesa Fragmenti ljubezenskega diskurza. Pod naslovom Milost kot oblika žrtvovanja so razmišljali v drugem delu opere, ob tem pa se naslonili na Žižkov tekst Filozofija v operi, kjer prek pojma milosti in imanentnega žrtvovanja Žižek interpretira ključni trenutek Wagnerjeve matrice in opozori na Wagnerjanski imperativ – odrešitev moškega s samožrtvovanjem ženske. Tretji del pa nosi naslov Dogodek v fjordu, kjer je izhodišče Wagnerjevo potovanje iz Rige v London, v ospredju pa vprašanja nesmrtnosti, žrtvujoče ženske, usode.
Marko Japelj je ideje za scenografijo iz fizičnih entitet vlekel v abstrakcijo: denimo morje nadomesti sol, velikansko kitovo okostje pa predstavlja ladjo, ki deluje ravno tako fantomsko kot plovba po morju najvišje razvitega vodnega sesalca. »Prostor legende, ki jo je Wagner izbral za svojo opero, je prostor skupinskih in individualnih fantazem, ki izvirajo iz ljubezni, praznoverja, pohlepa, skratka vsega, kar je v ljudeh. Prostor obravnavamo simbolno kot tudi v povezavi z nordijskim svetom, tla so prekrita z veliko količino soli, ki predstavlja abstrakcijo morja, esenca, ki je ostala v prostoru. Veliko kitovo okostje v naravni velikosti pa predstavlja sicer ladjo, a tudi minljivost, v svoji velikosti pa večnost,« je pojasnil scenograf Japelj.
Na premieri 18. januarja bo Sento, Dalandovo hči, pela Maida Hundeling (k. g), ki bo to vlogo pela že sedmič, Holandec bo Andrej Maslakov (k. g.), norveški mornar Daland bo Saša Čano, lovec Erik bo Branko Robinšak, Dalandov krmar Steuermann bo Aljaž Farasin (k. g.), Marija, Sentina dojilja pa bo Sonja Milenković (k. g.). Alan Hranitelj je izdelal kostume, ki so nekakšna antiteza kostumov, kot jih je Wagner predpisal. S svetlobo se bosta umetniško poigravala Simon Žižek in Zoran Najdenov, koreografinja je Magdalena Reiter, posebno radikalen vložek ob menjavi scenografije pa bodo filmi, ki komentirajo posamezno sekvenco v posameznem delu.
Milivoj Šurbek, umetniški vodja opernega dela SNG Opera in balet Ljubljana, je poudaril, da so se za Letečega Holandca odločili iz vsaj treh razlogov; ker v celoti premoremo domačo zasedbo, ker je slovensko občinstvo vajeno italijanskega repertoarja in se mu s to Wagnerjevo opero najlažje približamo, tretji razlog pa so zmogljivosti orkestra, kajti v tej zgodnji Wagnerjevi operi še niso potrebni dodatni wagnerjanski inštrumenti. Dirigent predstave Aleksandar Marković je poudaril brezčasovnost Wagnerjeve glasbe in dodal: »Ta Wagnerjeva opera je bistvena tako v liričnem kot v orkestrskem delu, za kar je potreben globok odnos in raziskovanje, da se pride do rezultata – pravega tempa ter izraza, ki ga zahteva Wagner.«
Tokratna koprodukcija Letečega Holandca je nadaljevanje skupne uspešne zgodbe obeh ustanov in je v finančnem smislu enakomerno porazdeljena med obe hiši, skupaj pa so v neposredne stroške predstave vložili 365.000 evrov. Med sponzorji izstopa Krka.