Okus po profesionalnosti. Tekmovanje se je začelo že julija lani, ko so morali kandidati svoje posnetke poslati v Francijo. Tisti, ki so se prebili naprej, so nato na RTV Slovenija odigrali tekmovalno skladbo s klavirjem, četrti krog pa je bil potem finalni, ki je pomenil nastop z orkestrom. »Že prej sem kdaj nastopal javno, s tako velikim orkestrom pa je bila to prva tako velika izkušnja: odprl se mi je nov svet,« je vesel mladi glasbenik. Vse je šlo zelo hitro: dve skupni vaji in koncert, ki so ga snemali in ga je pozneje predvajala tudi nacionalna televizija. Dva finalista sta igrala Simfonično Fantazijo in Allegro op. 20 Oleja Schmidta, dva pa delo slovenskega skladatelja Vitje Avsca Barvne refleksije, glasba za harmoniko in orkester. »Vesel sem, da mi je profesor izbral Schmidtovo skladbo, ker sem lahko skozi njo pokazal vse svoje veščine. In zdi se mi, da sem priložnost dobro izkoristil. Zdaj sem dejansko začutil, kaj pomeni profesionalni odnos do glasbe. Začenjam uživati v igranju, tako v tehničnem kot muzikalnem smislu.«
Samozavest na odru. »Prezenca na odru je zelo zahtevna stvar,« razmišlja mladi glasbenik, ki odrsko energijo nedvomno izžareva. »Naučiti se je pravzaprav ne da; treba je premagati tremo, treba se je 200-odstotno pripraviti za nastop, na vsak detajl.« Ampak po tem, ko je enkrat že na odru, opravi tudi s tremo: umiri se in nastop nekako izpelje. Nima nekih posebnih psiholoških metod sproščanja, se pa pred koncertom umakne kam v samoto, kjer razmišlja o glasbi, ki jo bo igral.
Razlika med povprečnostjo in vrhunskostjo. »Mislim, da je razlika predvsem v pristopu, koliko časa in volje nameniš glasbi. V zadnjem času sem storil kar velik korak naprej, zadnja dva tedna pred koncertom z orkestrom sem vadil tudi po osem ur na dan. Sicer pa različno pristopamo k vadbi, poznam glasbenike, ki vstajajo ob petih zjutraj in vadijo. Zdi pa se mi, da je treba tako odnos do glasbe kot do drugih stvari, recimo do šole, vzeti z neko pravo mero razuma.« Ko ni v gimnaziji, potem vadi, in obratno, zato ni dosti časa za druge stvari. »Kdaj se je treba čemu odreči, a že potem lahko nadoknadim.« Ugotavlja tudi, da za harmoniko med mladimi velja veliko zanimanja; na srednji stopnji v Mariboru jih je enajst, v Ljubljani še okoli 20, nekaj pa se jih igranja uči tudi na srednjih glasbenih šolah v Celju, Velenju in Kopru.
Brez predsodkov do različne glasbe. David Novak ne prihaja ravno iz glasbene družine, čeprav za lastno veselje harmoniko igra tudi njegov oče. Pravzaprav je najprej hotel igrati kitaro, pa je nekako pristal s harmoniko v rokah pri profesorici Ivici Obrul v Zagorju ob Savi. »Izkazala se je za izjemno, ravno na pravi način me je gnala in veliko ima pri tem, da sem danes to, kar sem.« Na nižji glasbeni šoli je zaključil tudi učenje klavirja in bobnov. Pravi, da je po svoji mladi duši kar malce starega rokerja, rad posluša glasbo iz osemdesetih in devetdesetih let. Igra in tudi poje v različnih zasedbah, ki jih imajo znotraj šole, in tam se poleg klasične glasbe srečuje še z drugimi glasbenimi zvrstmi. »V glasbi ostajam odprt,« pravi, »sploh če je kakovostna.« Navsezadnje je s kromatično harmoniko dvakrat zmagal na Avsenikovem tekmovanju, enkrat celo kot absolutni zmagovalec. »Z narodnozabavno glasbo sem začel in še vedno kaj zaigram, nimam predsodkov; igram in uživam!« V harmonikarski literaturi mu je sicer najbolj pri srcu značajska glasba Astorja Piazzolle.
Na poti proti Londonu. »Profesorji so v pomoč, ko se je treba pogovoriti o interpretaciji, vendarle pa dokončno podobo neke skladbe skozi številne vaje oblikuješ sam,« že razmišlja samostojno mladi glasbenik. Nad njim ta hip še bedi profesor Slavko Magdić, »ki je strog, a vedno argumentirano, in hkrati ve, kakšne so moje prednosti in to spodbuja; brez spodbude človek težko kaj doseže«. Pri tem že resno razmišlja o akademiji in študiju v Ljubljani. Želi si priti v razred profesorja Boruta Zagoranskega, ki je bil nekdaj učenec Novakovega zdajšnjega profesorja Magdića. In razmišlja tudi že o podiplomskem študiju v Londonu, na Royal Academy, ki jo je zaključil tudi Zagoranski. Še kdo dvomi, da mladi glasbenik ne bo šel po že zdaj tako jasno začrtani poti in da mu pri tem ne bo uspelo?
Ruska in nemška šola. »Veliko sem preposlušal ruskega akordeonista Alexandra Shirunova, on je moj idol. S profesorjem Alexandrom Dimitrijevim iz Sankt Peterburga sem že lahko okusil slast ruske harmonikarske šole, in v tej se najbolj vidim. Je tehnično zahtevna, udarniška in to mi odgovarja. Tudi moj profesor Magdić je diplomiral v Rusiji.« Novak še pripoveduje, da sta se v Sloveniji uveljavili dve harmonikarski šoli, poleg ruske še nemška, ki pa je bolj osredotočena na sodobno glasbo.
Literatura in harmonika. Starejše literature za harmoniko je zelo malo. Je pa iz zgodnejših obdobij zelo veliko priredb, denimo orgelskih del. »Zelo rad igram Bacha, sicer je zelo zahteven, toda gre v uho. Igram tudi skladbe Mozarta in Scarlattija, ki so melodične in na prvi pogled lahkotne, vendar tehnično zelo zahtevne.« Drugače pa za harmoniko v glavnem nastaja nova glasba, inštrument se je pojavil dokaj pozno, skladatelji in poustvarjalci številne zvočne svetove še odkrivajo. Ves čas se harmonike tudi razvijajo, dograjujejo jim nove registre, iščejo nove zvoke. Trenutno igra na Piginijevo kromatično harmoniko, ki jo je nabavil v italijanskem Castelfidardu. Tja so ga dvakrat povabili tudi na ugledno mednarodno tekmovanje, ki nosi ime po tem mestu, in obakrat je osvojil drugo mesto, kar je izjemen dosežek.
Občasno pevec. Omenili smo že, da David Novak v bendih, v katerih igra harmoniko, bobne, klavir ali kaj drugega, tudi zapoje. Zasedajo ga kot basista v komorne zasedbe. Včasih je pel v otroškem pevskem zboru glasbene šole v Zagorju, s katerim je na tekmovanjih pobral več nagrad, pozneje v mladinskem zboru. Petje bi rad nadaljeval, morda kdaj v zboru Perpetuum Jazzile. Za zdaj sicer ostaja zaprisežen solistični igri s harmoniko, podaja pa se tudi v harmonikarske duete. Kdaj pa seveda harmoniko tudi odloži. Takrat rad sede na motorno kolo – za kakšen krog in kajpada zunaj cest, ker izpita še nima.