Pozorna mednarodna glasbena kritika je zaznala prizadetost, odločnost in jezo, ki veje iz tega albuma. Jama ko seveda je namenjen trgu »world music«, tudi to, da so ga lani ugledne lestvice »praznega žanrskega predala« postavljale na prvo mesto, priča o tem. Toda to v ničemer ne zmanjšuje njegove vitalnosti, gosto stkane godbe in izjemnega petja sodelujočih na njem. Kouyate je spremenil zasedbo; v razmerah, kjer so odklapljali elektriko, je emocionalno igral na električni ngoni, ki rezko tke vzorce padajoče melodije ob spremljavi malega, živahnega ansambla. Pozna se, da je album v Montrealu tonsko obdelal rockerski producent Howard Bilerman; zvok arhaičnih glasbil je rezek, je odrezavi, natančni stakato, ki je nekako bližji zahodnemu glasbenemu ušesu. Tudi dodajanje bolj zvenečih mednarodnih imen, ki igrajo na nekaj komadih, je ustaljena praksa v tem glasbenem miljeju, ravno tako vključevanje nekaterih popularnih oblik, na primer afrokubanskega melosa. Toda Kouyate je z novo zasedbo, v kateri igra tudi njegov sin, tako prepričljiv, dovršen, radoživ, da preglasi te elemente albuma, ki skušajo godbo narediti širše privlačno. Sama zase je izjemna, topla in odločna, ritmično krasno zapletena in gosta. Ni toliko drugačna od prvih dveh albumov, ki sta mojstra ngonija postavila na mednarodni zemljevid. Je malo bogatejša, neposrednejša. Je krasna popotnica pred koncertom Kouyateja s skupino Ngoni Ba v Ljubljani v torek. Ngoni že dolgo ni zvenel tako samostojno in samosvoje.
Odločen in radoživ glasbeni opomin
Včasih je videti, da sta zahodna Afrika in Mali neusahljivi vodnjak glasb, imenitnih glasbenikov, ki muzicirajo na presečiščih različnih glasbenih tradicij. Z njimi ravnajo skrbno, občutljivo, jih modernizirajo, včasih jim stopijo konservatorsko v bran, drugič naredijo prilagodljiv korak naprej. Zmerom jo igrajo med ljudmi in za ljudi, na ljudskih shodih, srečanjih, po novem tudi na samostojnih koncertih, kjer glasba izgublja primarno socialno funkcijo, a dobiva drugačen smisel. Jama ko, tretji album Bassekouja Kouyateja, malijskega veščaka na ngoniju (starem lesenem brenkalu prodornega, suhega zvena, predhodniku bendža), je nastajal v Bamaku v okoliščinah, ki so dale vsem jasno vedeti, da glasbeni vodnjak lahko presahne – tokrat z dekretom, s prepovedjo. V času snemanja leta 2012 so z udarom spodnesli predsednika te prostrane zahodnoafriške države, saharski sever so zavzeli in ustrahovali verski gorečneži, ki so med drugim prepovedali izvajanje glasbe. Kouyate je prek založnika s tem albumom pozival k enotnosti, miru in strpnosti v kriznih časih. Odkrito opozarja, da radikalno prakticiranje islama v državi z večinskim muslimanskim prebivalstvom nima nič skupnega s staro islamsko kulturo Malija: »Če bodo islamisti nasilno preprečili igranje glasbe, bodo Maliju iztrgali njegovo srce.« To odkrito sporoča glasbenik iz rodu dedne kaste glasbenikov (griotov), ki so stoletja peli hvalnice preroku, bili komentatorji družbenega dogajanja, pripovedovalci ustnih zgodovin, skupnostni glasbeni modreci, ki so se v novih časih prilagodili drugačnim kulturnim in družbenim odnosom. Izbor pesmi, ki opeva bamanskega kralja, ki se je v 19. stoletju upiral prisilni islamizaciji, je zato historično primeren poseg in opomin glasbenika.
