Mateja Koležnik projekt izpelje v suverenem, odrsko izdelanem in tudi prepoznavnem slogu z učinkovitimi gledališkimi rešitvami, ki so avtonomne tudi v odnosu do dramatizacije Katarine Pejović (ta je izčrpno in pregledno zastavljena trifazno kot »eros, logos, thanatos«). Značilno (scenografsko) vrtenje Koležnikove (v sodelovanju s Henrikom Ahrom) je sicer nekoliko spremenilo smer: trije vatli časa neutrudno meljejo (trupla) pod sabo v spodnji svet. Uprizoritev tako ni zgolj zanesljivo in pričakovano »zmagoslavje literarnega gledališča«, ki vlada v drugem dejanju. Gre seveda za izostren, napet filozofski disput (tudi igralski obračun), povsem statično verbalno streljanje med Naphto (cerkvenikom, judom, jezuitom in še marksistom, ki je v podobi Marka Mandića skrajno nezemeljski, komaj v stiku s tlemi, celo lebdeče metafizičen, a seveda v formulaciji misli goreče fanatičen) in pa Settembrinijem (s porogljivo distanco Igorja Samoborja in miselno nadvlado situacije, oboroženo s težo znanosti). Vseskozi pa so duhovite gledališke podobe povsem avtonomne, obrestuje se jim izdelana govorna in fluidna koreografska podoba, ne moremo pa niti mimo glasbe Mitje Vrhovnika Smrekarja, ki atmosfersko občutje odrezanosti, hermetične zaprtosti in čudne plavajoče neprizemljenosti nosi na nalezljivi melodični pokrajini.
Pa vendar uprizoritev nekako vedno znova sili v vsebinsko konfrontacijo z originalom. Morda tudi zato, ker režiserka dosledno izpelje, poudari in razvije precej literarnih interpretacij; za nosilca uprizoritvene platforme najde celo idealno rešitev v teoriji modernističnega romana (s fingiranostjo in razsrediščenostjo njegovega subjekta ter relativizacijo izkustva). Castorpov pogled je tako rekoč subjektivni filter, ki odpira okno v svet Čarobne gore z vsemi njenimi čudno komičnimi zakonitostmi, gledališko spretno podpira hlapljivo podstat celotne uprizoritve, kjer se realnost ritmičnega pokašljevanja in kolektivna rutina »švabske ordnunge« povsem naravno mešata s sanjskostjo. Prav ta komični prikaz črede brezvoljnih, ubogljivo skoreografiranih in mondeno uniformiranih bolnikov pa prinese Čarobni gori tisti »satirični protipol Smrti v Benetkah«.
V celovito izoblikovanih igralskih kreacijah liki prerastejo iz Castorpovih subjektivnih projekcij do ključnih vzvodov sveta: od črno-bele razcepitve (bog – hudič) Nataše Barbare Gračner (Clawdia Chauchat), ki je morda celo bolj od usodne ženske znamenje muhaste in spremenljive usode v različnih podobah, ter karizmatičnega voditelja Iva Bana kot Peeperkorna do neprizadete in rutinske zdravstvene diagnostike Vladimirja Jurca kot Behrensa. »Mali Hans« Castorp je kot antijunak s kastrirano voljo v odrski izvedbi izdatno poudarjen v svoji medlosti. Aljaž Jovanović ga plasira dovzetno in razbremenjujoče komično, s čimer daje režiji mannovsko izmuzljivo distanco, Castorpova neodločnost v pritrjevalnem in stisnjeno tankem tonu brezbarvnega anemičnega mladca (o biografskih hipohondričnih in homoseksualnih indicih kdaj drugič), njegova »apolitičnost« brez aktivnega gonila, pa postane celo zelo aktualno sodobna.
