Oboje! (Smeh.) Vsekakor dobiš velik pregled nad produkcijo in moj vtis je, da imamo predstave za kar najrazličnejšo publiko – in te predstave so žanrsko zelo različne, od tradicionalnejših do onih na meji plesnega, glasbenega, multimedijskega, lutkovnega... Če pomislimo še na vso preostalo produkcijo, ki ne pride v poštev za festivalski izbor, je veselje videti, kako radi imamo gledališče in kako razvito je.
Druga, manj razveseljiva plat pa je, da preveč predstav nastaja z zelo majhnimi sredstvi, in to se seveda pozna pri kakovosti. V mislih imam predvsem tisto neinstitucionalno produkcijo, ki ne uživa dolgoročnejše subvencije. Posledica je hiperprodukcija: mlad in tudi ne več tako mlad ustvarjalec dobi neki majhen znesek in iz tega mora narediti predstavo s kar najmanjšimi stroški v najkrajšem času. Da sploh preživi, drvi iz projekta v projekt. Več sredstev za posamezen projekt bi torej imelo dva dobra učinka: večjo kakovost produkcije in zmanjšanje hiperprodukcije.
V neki ironični obliki je ministrstvo varčevalne reze sicer predstavilo ravno s tem argumentom: manj podprtih projektov, večja selekcija, večje združevanje. A seveda ne z več denarja…Ravno to, denarja pa je bilo manj. In zato so umetniki prisiljeni prositi za denar še na občinah, pa iz evropskih in drugih skladov, in vsak financer ima svoje zahteve in vsem je treba ugoditi, če hočeš upravičiti prejete subvencije.
To je kar lep paradoks: manj denarja povzroči več predstav.Očitno. Druga posledica pa so koprodukcije, ki jih razpisi ravno tako spodbujajo, a v resnici ne prispevajo k zmanjšanju produkcije, četudi imata dva teatra na repertoarju isto predstavo.
In tudi repertoarna gledališča so, kot ste zapisali, vse bolj podobna tovarnam za proizvodnjo predstav.Da, ker tudi tukaj vsaj posredno vsiljujejo kvantitativni kriterij in ker imajo tudi institucionalna gledališča vedno manj javnega denarja, ki ga morajo nekako nadomestiti. Ta neoliberalni model »čim več za čim manj denarja« je enostavno škodljiv, ker skušajo gledališča zadovoljiti čim več okusov, to pa večkrat pomeni všečnost namesto kakovosti, umanjka pa ustvarjalno tveganje, ki je v umetnosti nujno. Vsaj kakšen projekt na leto bi moral imeti možnost daljšega raziskovanja, ki mu ne bi bilo treba vnaprej »garantirati« uspeha. Tako kot je Tomi Janežič pred nekaj leti naredil briljantno Utvo v Novem Sadu, ki je nastajala leto in pol. Srbija si to lahko privošči, Slovenija pa si ne upa, četudi mislim, da nismo tako revna država, da si tovrstnih raziskav ne bi mogli privoščiti vsaj občasno.
Kultura je vsekakor revna, njen celotni letošnji proračun znaša 163 milijonov evrov, kar je 122 milijonov manj kot domnevna 285-milijonska podkupovanja in provizije za nekaj ljudi v šoštanjskem TEŠ 6.Ta primerjava je strašna in ogromno pove o tem, zakaj ni denarja za ustvarjalnost in ne za šolstvo in zdravstvo, ki so po mojem mnenju trije najbolj pomembni resorji za prihodnost.
Si umetniki v prijavah sploh še upajo zahtevati več časa za projekte ali pa so že povsem ponotranjili logiko »ponorele lokomotive« svojih valptov?Tega ne vem, morda pa je ravno zato letos izjemna bera manjših predstav, takšnih, ki so nastale na malih odrih. V tekmovalni program sem uvrstila celo en solo performans in še predstavo za zgolj dva igralca, kar mogoče kaže na to, da je delo manj stresno in bolj ustvarjalno in produktivno, če ni pod pritiskom velikega odra, velike produkcije, večjih finančnih vložkov in pričakovanj.
Kakšno je za vas razmerje med tekmovalnim programom Boršnikovega srečanja, spremljevalnim in tujim programom ter showcasom?Moja zadolžitev je sestava tekmovalnega programa, medtem ko spremljevalni, mednarodni progam in showcase definira umetniška direktorica FBS Alja Predan; sama ji pomagam le pri spremljevalnem. Bi si pa želela, da bi bil ves tekmovalni program tudi del showcasa, ki je namenjen predvsem tujim selektorjem in novinarjem in ki v nekaj dneh izpostavi posebne presežke. A to bi bilo logistično težko sprogramirati, saj bi se raztegnil na ves čas festivala, s tem pa tudi podražil vso zadevo.
Ena izmed tekmovalnih predstav, Othello Mestnega gledališča ljubljanskega, je zaradi bolezni odpovedana.Res je, in to zelo obžalujem, človeško in kot selektorica.
Ali je v vašem izboru mogoče razbrati kakšen trend?Ne, produkcija je tako raznorodna, da o trendih ni mogoče govoriti. Moj poudarek je bil na raziskavah, na gledaliških invencijah in na tem, kar se porodi, ko v gledališki prostor vstopijo koreografinja ali filmska režiserka, mladi, ki prinašajo neko drugo kvaliteto.
Ko govorite o mladih, ali ni bil že skrajni čas? Slovenske odre že desetletje obvladuje pet ali šest hiperproduktivnih režiserjev generacije med 50 in 60 leti, ki si spretno urejajo tudi vzajemna gostovanja s tujino…Zame so bili ti trije mladi režiserji, Natalija Manojlović, Kaja Tokuhisa in Igor Pison, zares odkritje. In upam, da ni slučaj, da so v tej sezoni dobili priložnost, tako kot tudi upam, da ni naključje, da so v tekmovalnem programu tri režiserke. Žal je pri nas to še vedno pretežno moški poklic, medtem ko je na področju sodobnega plesa ta slika že precej drugačna. In še eno naključje – ali pa tudi ne – je zaznamovalo moj izbor: kar pet predstav je nastalo po predlogah slovenskih avtorjev.
Ste dobili kakšne odzive na vaš izbor?Večinoma pozitivne, pa tudi enega kritičnega, da sem naredila konservativen program in dala prednost institucionalnim gledališčem. Če bi izbor lahko štel dvajset predstav, bi bilo res več neinstitucionalnih, na koncu pa so na situ omejitev, ki jih določa pravilnik, ostale te. In svojo odločitev v celoti podpisujem.
