Dramo Ivana Viripajeva Neznosno dolgi objemi bi morda najlažje označili kot nekakšno »tezno igro«, ki zablodelost sodobne družbe pojasnjuje predvsem s splošno izgubo stika s transcendentnim, ali če hočete, božanskim. To sporočilo, ki vsaj v osnovi ni posebno izvirno ali prelomno, v različnih oblikah pa se pojavlja tudi v drugih delih tega uspešnega dramatika, Viripajev izrazito neposredno – pa tudi dovolj spretno in všečno – ponudi skozi mešanico suhega humorja ter poetičnih premislekov filozofske narave, ki uokvirja prepletanje usod štirih protagonistov, zataknjenih v stežka razložljivo praznino njihovih odtujenih življenj. Pri tem nemara ni naključje, da gre za pripadnike »prikrajšane« generacije, tiste v starosti okoli trideset let (kar se od nastanka drame leta 2014 ni spremenilo), ki je odrasla znotraj razrahljanega družbenega tkiva ter nenehnih kriz, potopljena v negotovost in večno začasnost, s tem pa tudi na svojevrstno eksistencialno »izkoreninjenost«; odsotnost bližine in smisla namreč tu deluje dovolj samoumevno, da vsaj za silo prenese tudi nekatere nedorečenosti na ravni logike likov ter njihovih dejanj.

Ali drugače, osebe v tej drami (prevedla jo je Tatjana Stanič) so bolj nosilke nekakšne eshatologije, ki meri na spraševanje o bistvu človeškega, prej tipizirane kot pa psihološko prepričljivo izdelane – tu sta mlada zakonca Monika (Nina Rakovec) in Charlie (Jernej Gašperin), ki ne najdeta pristnega medsebojnega stika, pa Charliejeva nekdanja punca Amy (Klara Kuk), katere edina resnična identiteta v naveličani plovbi skozi bivanje je iskanje bežnih potrditev, ter prostodušni Krištof (Matic Lukšič), ki se išče preko predajanja užitkom. O njih ne izvemo dosti več od tega, da imajo tako ali drugače občutek, da »ne živijo zares«, hkrati pa svojega obstoja ne znajo osmisliti – vse dokler se jim ob skrajnih izkušnjah (splav, prevelik odmerek mamil, poskus samomora...) ne začnejo dogajati mistični uvidi, kjer se jim odstre neka višja resničnost, v kateri se zliva vse bivajoče.

Zdi se, da se je režiser Dorian Šilec Petek, ki je zasnoval tudi scenografijo, pri oblikovanju krajine uprizoritve osredotočil na tenkočutno odrsko prelitje bistvenih nastavkov predloge, vključno z rahlo neobičajno, v preteklem desetletju sicer razmeroma priljubljeno »pripovedno« formo besedila, kjer osebe dogajanje predvsem opisujejo, povzemajo ali komentirajo, le občasno pa se zapletejo v »klasične« dramske dialoge. Abstraktno prizorišče, potopljeno v rumeno svetlobo in razgibano zgolj z nekaj stoli, tako na eni strani odraža (idejno) »izpraznjenost« modernega sveta atomiziranih posameznikov, na drugi pa omogoča gladke prehode v prostoru in času, a tudi stapljanje snovne ter »metafizične« ravni z večplastnim območjem igre, ki bolj kakor na neposredno vživljanje v vloge stavi na prehajanje med njimi, na premišljeno distanco do minljivih identitet in tekoč pripovedni tok (dramaturginja je bila Eva Mahkovic); tega posamezni estetski vložki (na primer sneženje) prej zmotijo kot pa vsebinsko nadgradijo. Prav čvrsta igralska zasedba – v njej z natančnimi glasovnimi barvanji in pomenljivimi drobnimi kretnjami ter izrazi nekoliko izstopata Nina Rakovec in Klara Kuk – je tista, ki s pomočjo izčiščene forme preseže osnovno poanto drame. Ta sicer kritično meri trenutno stanje duha, vendar je v njej tudi nekaj regresivnega, kolikor »odrešitev« pomika v onstranstvo, ne da bi se pri tem vsaj poskušala dotakniti resničnih tuzemskih protislovij.