S ponovitvijo predstave Mi vida después argentinske ustvarjalke Lole Arias se je sinoči sklenila letošnja izdaja mednarodnega festivala Mladi levi, ki je med osrednjimi programskimi linijami tokrat, tudi z organizacijo tematske delavnice, izpostavila dokumentarno gledališče. In tudi sklepna predstava izhaja iz dokumentarnega pristopa – osredotoči se na obdobje med koncem šestdesetih in začetkom osemdesetih let prejšnjega stoletja, torej na čas rojstev izvajalcev in soustvarjalcev, ki sovpada s časom diktature v Argentini. Naslovni pogled na »življenje, ki sledi«, je tako zgrajen na pogledu v preteklost, na osebnih zgodovinah, ki se vežejo na življenja staršev, v katera šesterica prodira, da bi se prebila do tega, kar se je dejansko zgodilo – za razliko od tega, kar jim je bilo, tudi v različnih variantah, posredovano (denimo glede očetove smrti).
Na sledi za drobci zgodovinske resničnosti, za védenjem so v ospredje tako postavljeni elementi preteklosti. Izvajalci se vanjo selijo s pomočjo oblačil, fotografij in drugih sredstev, skupaj, a vsak s svojo zgodbo. V prepletu ene z drugo, ob sicer delni prisotnosti podobe matere, v fragmentarnih pripovedih izstopi predvsem figura očeta, ki je pri eni osebi na primer v revolucionarnih vrstah, pri drugi pa v službi policije. Različnost tako prispeva k sestavljanju prikaza obravnavanega obdobja, ki ga v drobcih posebej približajo razkrite skrivnosti (denimo spoznanje sestre, da vez z bratom ni biološka in da gre celo za ukradenega otroka). Potovanje v zgodovine posameznikov kot tudi pot v pretekli čas je bolj kot v vnašanju čustev učinkovito v samem razgrinjanju dejstev. In če že življenja izvajalcev sledijo življenjem staršev, morda uvodne letnice rojstev ne potrebujejo sklepne fiktivne projekcije zaključkov življenjskih poti.
Uprizarjanje nekega procesa
Poleg dokumentarnega gledališča so Mladi levi tokrat ponudili tudi projekciji dveh dokumentarnih filmov. Medtem ko so z včerajšnjim predvajanjem Arna's Children iz leta 2004 poudarili njegovo aktualnost v luči izraelsko-palestinskega konflikta, je predstavitev filma švicarskega režiserja Mila Raua (lani je bil del festivalskega programa s predstavo Hate Radio) ob njegovi prisotnosti podala vpogled v projekt uprizarjanja sodnega procesa.
Ta je obravnaval tri primere procesov v Moskvi: proti nastopu Pussy Riot ter proti razstavama Prepovedana umetnost in Pozor! Religija. Specifika Rauovega projekta je v uprizarjanju, ki ga ne izvajajo igralci, temveč dejanski predstavniki različnih področij in prepričanj, tako denimo ortodoksni aktivist, s tem pa tudi v razpiranju problemskega polja. Uprizarjanje brez vnaprej znanega izida, ki je potekalo v Moskvi, je, kot pokaže dokumentarec, vmes prekinila policija, v režiserjev kasneje načrtovani obisk Rusije pa je, kot pove sam, posegla zavrnitev vizuma.
Več kot le montaža govorov
Z drugačnim projektom se je predstavil belgijski ustvarjalec Valentijn Dhaenens, ki naj bi za njegov nastanek leto dni prebiral govore različnih zgodovinskih osebnosti. Rezultat je monološka predstava BigMouth, ki jo v celoto seveda ne oblikuje zgolj izbor govorov – četudi je v preprosti zamisli, da se izpostavi besede oseb na vidnih položajih in njihovo moč, že temeljni potencial –, temveč ji končno podobo daje (tudi mimično) izrazita igralska interpretacija.
Ta s pomočjo mikrofonov in znotraj zvočnih pokrajin, ki jih z njimi ustvarja, prehaja med jeziki, specifičnimi držami govorcev oziroma načini naslavljanja občinstva, pri tem pa že v osnovi križa izvajanji dveh strani, na primer Goebbelsove z govorom ameriškega generala Pattona, ali pa vzpostavlja vezi med odlomki znotraj njihove montaže. O sosledju »govorcev« nas sicer ves čas obvešča projekcija vrstnega reda njihovih nastopov; a če bi nekatere morda lahko prepoznali brez navedbe imena (denimo Osamo bin Ladna), so posamezni primeri nemara tudi manj znani.
Sedemnajstletniku ob rob
Mladi levi so svojo sedemnajsto izdajo tako izpeljali po ustaljenem vzorcu, četudi z določenimi spremembami – predvsem z večjim številom ponovitev predstav od prejšnjih let, do katerega je privedlo tudi zmanjšanje obsega različnih predstav zaradi manjših finančnih zmožnosti. Same ponovitve so v določeni meri sicer lahko dobrodošle, a vztrajanje na dosedanjem skorajda desetdnevnem festivalskem obsegu morda vendarle kliče po premisleku.
In to že zaradi ustaljenosti same, saj se zdi prevetritev, s tem pa tudi konkretnejši profil festivala, koristna; nadalje zaradi občutka, da določeni členi predvsem številčno polnijo program, saj se ne kažejo kot vznemirljivi ne po formi ne po vsebini. Končno pa tudi ob pogledu na letošnji program, ki se je napovedoval kot nekakšen poligon za »treniranje domišljije«, a se je v svoji uresničitvi temu komajda približal.
