Da pa vse vendar ne bi bilo tako svetlo, se avtorja uprizoritvene predloge, režiser Marko Manojlović in dramaturginja Petra Pogorevc, odločita biografski izsek benda opremiti s travmatičnimi poglavji v osebnih zgodovinah članov, kot je na primer ločitev staršev. A ker gre za uprizoritev veselega značaja, so te stvari povedane lahkotno, celo igrivo skozi ponazoritve videoprojekcij (Vesna Krebs). V odsotnosti napetosti je potek zgodbe premočrten; tudi uspeh se zgodi brez večjih pretresov. Toda uprizoritev, ki pripoveduje o preboju benda, je tudi glasbenega značaja. V tem se spogleduje s koncertno formo (premični oder na odru v scenografiji Branka Hojnika je »v pripravljenosti« na nov nastop) in to do tolikšne mere, da celote ne le skleni s simboličnim bisom, temveč si privošči svojevrsten podaljšek, v katerem predstavi še nekaj avtorskih prispevkov igralcev, ki so v uprizoritvenem procesu glasbene vloge tudi konkretno prevzeli.
Sicer pa že imena oseb vzpostavljajo vez med igralci in liki (Robert je zdaj Rob, Filip Phil in tako dalje), vendar se obenem vežejo na okolje, kamor je zgodba umeščena; to je Anglija na začetku šestdesetih let prejšnjega stoletja. To je tudi neka različica Beatlov kot nadomestilo za prvotni, zaradi nepridobljenih avtorskih pravic neuresničljivi programski načrt, da bi odrsko predelali filmski prikaz beatlomanije, A Hard Day's Night iz leta 1964. Gre torej za izpeljavo, ki avtorske komade Beatlov nadomešča s komadi njihovih glasbenih predhodnikov, vendar se ne odpoveduje nekaterim prepoznavnim podobam benda (denimo čednemu videzu po preobrazbi, ki jo zabeleži kostumografija Jelene Proković); gre tudi za drugače zasnovan projekt, ki pa v določenem obsegu vseeno skuša ujeti duh omenjenega filma. Povedano zelo preprosto, uprizoritev želi preveč in doseže premalo. Zgled za posamezne vidike strukturiranja celote je morda najti v filmu brez konkretne zgodbe, a tu je vendarle prisotna zgodba o uspehu. Vanjo posežejo prizori komentatorja v raznovrstnih podobah, ki si zadajajo izpolniti različne naloge: z zgodovinskimi orisi oziroma informacijami so nekoliko poučni, razna upodabljanja so zastavljena komično, prihod v podobi poštarja da povod za izvedbo komada Please Mr. Postman, skratka, vnesenega je veliko, a to deluje predvsem kot nabor domislic, ki gre prej v smeri prostodušnega kopičenja kot pa premišljene gradnje na duhovitih vložkih. Tudi za druge prizore oziroma krajše intervencije se bi zdela potrebna temeljitejša obdelava, če naj bi nosili kaj več od zgodovinske opombe ali celo razprli neko misel.
Kajti v uprizoritvi je ob vseh vnosih pogrešati prav težišče; ostane kup prizorov, ki odražajo željo po ugajanju. In ostajajo res odlično izvedeni koncertni segmenti Nekih novih tipov, mladih, z novim, glasbenim izzivom (pod glasbenim vodstvom avtorja aranžmajev Mihe Petrica) soočenih igralcev – namreč interpretativno ubrane četverice v sestavi Robert Korošec, Filip Samobor, Matic Lukšič in Žan Perko.
