V torek se je v Beogradu končal 48. mednarodni gledališki festival Bitef, na katerem sta v tekmovalnem programu gostovali tudi Ponorela lokomotiva SNG Drama Ljubljana v režiji Jerneja Lorencija in koprodukcijska Grobnica za Borisa Davidoviča v režiji Ivice Buljana, pri kateri je sodeloval tudi ljubljanski Mini teater. Obema je za las ušla nagrada občinstva, ki jo je na koncu prejela srbska predstava Neoplanta v režiji Andraša Urbana in izvedbi Novosadskega gledališča; ta je prejela tudi nagrado časnika Politika.
Mednarodna žirija, ki ji je predsedovala izraelska režiserka Lilach Deker-Avneri, njeni člani pa so bili še švedska scenografka in kostumografka Ula Kasius, poljski gledališki kritik Vitold Mrožek ter režiserka Ana Tomović in dramaturg Periša Perišić iz Srbije, je veliko nagrado za najboljšo uprizoritev podelila predstavi Aleksandra Zec režiserja Oliverja Frljića in produkciji HKD Teatra z Reke, posebno nagrado pa je prejela uprizoritev A gde je revolucija, stoko? v režiji Borisa Šeparovića in izvedbi zagrebškega gledališča Montažstroj.
Gledališče ima omejen domet
V tekmovalnem programu Bitefa se je letos zvrstilo 13 predstav iz Hrvaške, Poljske, Srbije, Švice, Nemčije in Slovenije, sicer pa je dogajanje tokrat potekalo pod dvoumnim sloganom Past Is Present, kar lahko pomeni tako »preteklost je prisotna« kot tudi »preteklost je sedanjost« – vsekakor pa je bilo tako kot mnoge druge letošnje prireditve zaznamovano s 100-letnico začetka prve svetovne vojne.
»Vendar pa je bila prva svetovna vojna kot koncept samo neke vrste povod – nismo želeli delati komemoracije, smo pa hoteli opozoriti na dejstvo, da je prav ta vojna, za katero nekateri zgodovinarji pravijo, da se pravzaprav nikoli ni končala, sprožila številne druge družbene procese,« pojasnjuje selektorica festivala Anja Suša. In kakšna je po njenem mnenju vloga gledališča v 21. stoletju, če jo primerjamo z njegovo vlogo v začetku 20. stoletja, ko se je omenjena vojna začela? Suša pravi, da se vloga gledališča ni spremenila, »vedno je bila marginalna«, zato težko verjame, da bi lahko imelo gledališče usodno vlogo pri družbenih spremembah: »Gledališče ima omejen domet in je namenjeno ožji publiki.« Dodaja pa, da je bil teater vendarle vedno hkrati družbena vest in njena kritika.
Iz Beograda še v Minsk
»Ponorela lokomotiva je interaktivna predstava, zato deluje, kjer koli po svetu z njo nastopamo. Srbsko občinstvo nas je lepo sprejelo, uprizoritev pa ima fleksibilne okvirje, znotraj katerih se lahko do neke mere prilagaja okolju, kjer gostujemo. Deli predstave se nanašajo tudi na publiko in zahtevajo sodelovanje, kar radi izkoristimo, saj ta predstava to od nas tudi zahteva,« je povedal Aljaž Jovanović, poleg Janeza Škofa osrednji nastopajoči v predstavi Ponorela lokomotiva. Ta bo v soboto že gostovala v Minsku, njen režiser Jernej Lorenci pa je na Bitefu gostoval že lani, in sicer s predstavo Nevihta Mestnega gledališča ljubljanskega. »Srbsko občinstvo je bilo prvo, ki je prepoznalo določene točke v predstavi in se na njih odzvalo točno tako, kot smo si želeli. Nekatere od njih so bile lokalizirane – vendar ne zato, ker bi želeli biti všečni, temveč zato, da gledalce malo razbremenimo in jih objamemo,« se je na gostovanje ozrl Lorenci.
