Za odprtje 53. Tedna slovenske drame, festival se bo začel v ponedeljek na svetovni dan gledališča, se bodo v Prešernovem gledališču Kranj vrnili k tradiciji: za uvod v osrednjo prireditev, posvečeno domači dramatiki, bodo pripravili premiero novega slovenskega besedila, to je drama Deževen dan v Gurlitschu, ki jo je po naročilu kranjskega teatra napisal Milan Ramšak Marković, zrežiral pa jo je Sebastijan Horvat. »Nastaja zelo posebna predstava z ustvarjalci, ki so v vrhunski formi, naj gre za uigran dramaturško-režiserski tandem ali pa za naše igralce,« meni Jure Novak, direktor Prešernovega gledališča Kranj. »To je besedilo, napisano za ta čas in prostor, ki je tudi v uprizoritvenem pogledu več kot izzivalno.«

Gledališki »road trip«

Igra Deževen dan v Gurlitschu nam predstavi poročen par v srednjih letih, ki živi udobno meščansko življenje v Gurlitschu, nekakšnem predmestju Celovca. Poleg tega, da zakonca malce skrbijo različne krize sodobnosti, kot so nova vojna v Evropi, vse večja družbena neenakost ali grozeče podnebne spremembe, so njuna edina resna težava neuspešni poskusi, da bi dobila otroka. Vse pa se spremeni, ko pogrešita prestižno ogrlico; mož Peter se odloči, da bo našel krivca, njegovo iskanje, ki prerase v obsedenost, pa ga vodi na temno stran Celovca – in tudi lastne podzavesti ... »To je sploh prvo besedilo, ki sem ga napisal po naročilu slovenskih gledališč in med pisanjem sem zares užival,« priznava Milan Ramšak Marković. »Še posebno vznemirljivo je bilo iskanje nekega novega dramskega jezika, saj sva se z režiserjem odločila, da poskusiva oblikovati neke vrste gledališki road movie, ki bo dajal občutek potovanja skozi različne prostore.«

Kot dodaja, je mogoče v igri na vsebinski ravni konflikt razumeti tako skozi »resno« kot »komično« optiko, kolikor gre v osnovi za neko napačno odločitev glavnega junaka, zaradi katere ne glede na to, kaj stori, pada vse globlje in globlje. In zakaj je kraj dogajanja ravno Gurlitsch? »Izbral sem ga povsem po naključju, ime je zvenelo zanimivo – toda nikoli nisem bil tam in o tem kraju pravzaprav ne vem nič,« se smeje Ramšak Marković. »Tudi Avstrije ne poznam zelo dobro, moja predstava o tej državi nemara izvira bolj iz filmov Ulricha Seidla ali pa del Elfriede Jelinek, pravzaprav gre v tej drami za nekakšno 'orientalizacijo' Avstrije, torej svojevrstno projekcijo, ki pa zato morda ni nič manj realna.«

V podtalju civilizacije

Režiser Sebastijan Horvat pravi, da gre v osnovi za klasično dramo, ki pa je po obliki bolj podobna televiziji oziroma filmu. »V režijskem smislu je bilo treba iznajti predvsem pravi način uprizarjanja oziroma oblikovanja prostora, ki bo omogočil montažo prizorov v različnih prostorskih in časovnih razsežnostih, vključno s hitrimi rezi in preskoki.« Dodaja, da je avstrijsko okolje tu predvsem »simbol nekega padca v zajčjo luknjo«, v podtalje civilizacije, ki je enako povsod, tako pri nas kot denimo v tretjem svetu. Uprizoritev tako na eni strani opisuje krizo identitete evropskega srednjega razreda, na drugi pa tudi razmajano podobo sodobnega sveta, kot ugotavlja Aljoša Ternovšek, ki bo odigral glavnega junaka. »Peter je nekakšna prispodoba časa, ki ga živimo; zmeden je, kot je zmeden svet, v katerem vse tisto, kar smo poznali doslej, ne velja več.«

Igrajo še Vesna Pernarčič, Miha Nemec, Živa Selan, Borut Veselko, Darja Reichman, Vesna Slapar, Miha Rodman in Blaž Setnikar, scenografija je delo Igorja Vasiljeva, kostume je zasnovala Belinda Radulović, avtor glasbe pa je Drago Ivanuša. Predpremieri bosta že danes in jutri.