Bližina ni le stvar načelnega potenciala tesnejše vpetosti gledalca, saj jo Jelen, ki besedilo uprizarja v novem prevodu Suzane Koncut in v sodelovanju z dramaturginjo Anjo Krušnik Cirnski, poskuša izkoristiti pri izpeljavi povsem neposrednega stika z občinstvom. Temu nameni tudi nekoliko drugačen položaj s spremembo v razmerju odra in avditorija: uprizoritvena površina se nahaja na dolžini med eno in drugo stranjo občinstva ter izpostavlja svoji skrajnosti kot nasprotna pola: na enem koncu je dom gospe Lemarchand, dovolj bogate, da si lahko privošči služabnico, na drugem je dom Francka, ki ni toliko pri denarju, da bi zmogel odločno odkloniti ponujeno »kupčijo«. Gospa s priimkom, v katerega pomenu je v izvirniku najti trgovca, se lahko nižjemu sloju še tako približuje z navajanjem, da »bogatih ni več«, in posledičnim enačenjem ogroženosti, pa vendar je ona tista, ki razpolaga z denarjem in se tako lahko s Franckom dogovori za gospodinjsko pomoč njegove žene. A pri tem gre za pravcato prevzetost s slednjo – avtoričina izbira imena je tudi v primeru naslovne osebe pomenljiva: Hilda s svojim nevsakdanjim imenom (v nasprotju s tistim, ki ga denimo nosi njena sestra Corinne) gospo spravlja v stanje vznemirjenosti. Hoče jo, a ne le njene pomoči, temveč njeno družbo, oboževano Hildo v celoti – do končnega izničenja njene biti. In gosp(odaric)a to zmore ne le z močjo denarja, ampak tudi z močjo besede.
Marie NDiaye besedilo oblikuje kot dialog med spretno manipulatorko z besedo – ta ji služi kot orožje za povzročanje bolečine – in Franckom, ki se proti njeni besedni gostoti nemočno brani z zgolj kratkimi replikami, ter v manjšem obsegu Corinne, ki nastopi odločneje. Hilda, ta želeni »predmet«, ženska, ki bi jo zaradi nenavadnosti in lepote gospa rada posedovala, se ne pojavi. Vse o njej se odvije med drugimi; v kranjski uprizoritvi (in scenografiji Branka Hojnika) med znaki imetja (divan) in revščine (preprosta škatla), blišča (lestenec) in fizičnega napora (boksarska vreča). Vodilno vlogo v izvajanju izkoriščanja ima Darja Reichman, ki kot gospa nastopi z veščim izražanjem lastnega hotenja; njena sposobnost verbalne nadvlade nad drugim sogovornika onemogoči še pred samim poskusom nasprotovanja, ko z nabrušenim sosledjem misli ohranja situacijo pod nadzorom. V izrazu obsesije s Hildo (vse do prevzema njene identitete) poda obraz neusmiljene izkoriščevalke, Francka (Miha Rodman) tepta in pušča v bolečini z neprebojnostjo lastnega položaja, tudi pred Corinne (Vesna Pernarčič) ne klone, pa čeprav ta njenemu izvajanju odgovori z ostrim ugrizom.
Ohranjanje te linije moči se zdi bistveno za prikaz izkoriščanja – tudi v specifični dramski situaciji, ki je kot taka ustvarjena za dosego tega namena. In silo izkoriščanja, na katero kaže Hilda na primeru »levičarske gospodarice« in hipokrizije njenega demokratičnega odnosa hlapec – gospodar, je mogoče krepko občutiti v kranjski uprizoritvi znotraj oblikovanega temačnega ozračja, predvsem pa s silovitostjo besedila in njegovim premišljenim igralskim podajanjem.
