V začetku prihodnjega tedna bo zagnan prvi del druge izvedbe mednarodnega festivala sodobnega plesa CoFestival. O tem, kakšen je njegov pomen za domačo sodobnoplesno umetnost in kaj prinaša letošnji festivalski program, je spregovoril član umetniškega in organizacijskega odbora festivala, sicer pa plesalec in koreograf Goran Bogdanovski.
CoFestival, ki v enem združuje tri sodobnoplesne festivale, in sicer Modul-Dance, Pleskavico in Ukrep, bo petdnevno dogajanje na različnih lokacijah odvrtel pod sloganom Umetnost SoBivanja. Festival se bo uradno odprl v Kinu Šiška s predstavo La Veronal/Siena španskega koreografa Marcosa Morauja, ki potuje po historičnem in osebnem zemljevidu teles. Ponudil bo še plesne delavnice, diskusije, predstavo Lil'Dragon v soizvedbi najmlajših ter filmski večer ShortDanceFilms, v okviru katerega bo prikazanih šest filmov o koreografskih delih, ustvarjenih za veliko platno. Drugi, programsko še bogatejši del festivala, pa se bo pripetil jeseni, in sicer konec septembra.
Zakaj je pravzaprav prišlo do združitve treh plesnih festivalov?Do združitve je prišlo po naravni poti. V nekem trenutku smo ugotovili, da ustvarjalci, ki smo zbrani okoli skupine Nomad Dance Academy, poleg mene še denimo Dejan Srhoj, Dragana Alfirević, Rok Vevar, Jasmina Založnik, Gregor Kamnikar, Sinja Ožbolt, Mitja Bravhar in drugi, delamo tri različne sodobnoplesne festivale, in sicer Pleskavico, Modul-Dance in Ukrep, da pa se lahko ti trije festivali s svojimi umetniškimi zasedbami, programi in občinstvi vzajemno reflektirajo. Poleg tega združitev omogoča, da vsebine, pozicije in estetske drže določenega festivala zagledajo svoj odsev ob prisotnosti drugih dveh.
Spojitev festivalov so menda spodbudile tudi politične, gospodarske, umetniške in kulturne razmere v letu 2011.V letu 2011 so bili neverjetni finančni rezi v kulturnem sektorju, ki so pripeljali do raznih paradoksov. Država ti je za izvedbo mednarodnega festivala namenila denimo 7000 evrov in ob tem majhnem znesku si se lahko vprašal le, ali boš s tolikšnimi sredstvi v Slovenijo pripeljal eno predstavo in rekel, da je to festival, ali boš s temi sredstvi pokril stroške organizacije in administracije festivala, ali pa ta sredstva vrneš in se zahvališ. Mi smo se odločili za »norost« in z denarjem, ki smo ga pač prejeli, prepletli tri festivale ter s tem izvedli 43 dogodkov na desetih prizoriščih. CoFestival se je odzval z združevanjem idej, ljudi, resursov in znanja. V skladu s sodobnimi načini sodelovanj je festivalski program nastajal kot preplet premiernih in povabljenih predstav, del v nastajanju, delavnic, odprtih in sodelavskih umetniških procesov, predavanj, dramaturških izdelovalnic, različnih oblik delovnih pogovorov, javnih intervjujev, druženj in zabav, s čimer smo ustvarili intenzivno in živo festivalsko vzdušje.
Je lanska prva edicija že prinesla odgovor, katere prednosti ponuja takšna združitev?Deloma. Prednost take združitve je prav gotovo ta, da je v široki ekipi veliko različnih estetskih pozicij in umetniških zanimanj, ki posledično privedejo do zelo razgibanega programa. Eden od ključev je medsebojno spoštovanje in zaupanje. Drugi učinek je bil ta, da so se programske enote medsebojno oplajale, preizpraševale in ustvarjale okvir za dolgoročna sodelovanja, zaveze in prijateljstva.
Pod tokratnim sloganom, Umetnost SoBivanja, se bodo sodelovanja najbrž še okrepila...Z letošnjim motom Umetnost SoBivanja nadaljujemo delovanje v že vzpostavljenem okviru idej o iskanju presečišč, grajenju skupnega prostora in medsebojne pomoči ter z vznikom novih vprašanj. Pomembno se nam zdi, da v tem sodelovanju vztrajamo, vedoč, da je vsako tovrstno sodelovanje in kuriranje podvrženo tveganju, da lahko nekatere pozicije ostajajo spregledane. Prednost dajemo predvsem raznolikosti umetniških formatov in pristopov ter pomenu zaupanja, trajanja in prenosa znanja. Za slednje ima festival še poseben pomen, saj ni le prostor produkcije znanja, temveč pridobljena znanja tudi množi naprej v druge discipline, umetniške projekte in geografske prostore.
V spremnem tekstu k festivalu je poudarjeno, da program CoFestivala ni namenjen le plesnim sladokuscem, temveč želite z njim pritegniti tudi novo občinstvo. Ali je morda opaziti, da sodobni ples v zadnjem času vendarle pridobiva več publike?Naj kar takoj povem, da je predstava, da pri nas ni publike sodobnega plesa, vsiljena. Če upoštevamo razmerje med številom prebivalcev in številom gledalcev na predstavo, je publike pri nas dovolj, v povprečju več kot na primer na Dunaju, v Parizu ali Berlinu. Res pa je, da je slovenski prostor zelo specifičen, saj na zelo majhnem prostoru uspeva zelo veliko kreativnosti in produkcije; tu imamo med dvema milijonoma ljudi skoraj 50 koreografov sodobnega plesa, dve baletni ustanovi in približno 70 plesnih šol. S pravilno vodeno kulturno politiko bi lahko postali svetovna velesila v tej kategoriji, vendar je v zadnjem desetletju kulturna politika narekovala hiperprodukcijo malih predstav z majhnim subvencioniranjem in na tak način znižala nivo kakovostnih predstav, zaradi česar pa se je tudi publika zdesetkala. CoFestival v tem kontekstu naslavlja potrebo razlikovanja med umetnostjo in kulturnimi industrijami ter svari pred negativnimi vidiki tovrstnega izenačevanja. Umetnost namreč, še posebno živa umetnost, ni in ne more biti usmerjena zgolj v ustvarjanje produktov, ki bi tako kot materialni objekti krožili na trgu. Naše sodelovanje zaznamuje nenehno preizpraševanje pogojev, razlogov in nujnosti določenega početja. Če te nujnosti ni, potem niti ni razloga za delovanje, saj je posledično vsak rezultat zgolj dekoracija.
CoFestival bo letos ponudil tudi program za otroke. Ali sicer javne izobraževalne ustanove dovolj skrbijo za seznanjanje otrok s sodobnim plesom?Otroci na tak način skorajda nimajo možnosti pridobiti telesne umetniške izkušnje. V učnih programih vrtcev, osnovnih in srednjih šol je vedno prisotna samo izkušnja umetnosti skozi glasbo in likovni pouk. Ne razumem, kdaj in zakaj se je pojavila sistemska napaka, da je telo v umetniškem smislu odpadlo iz polja izobraževanja in se vlaga zgolj v um, čeprav imamo v Sloveniji znanje in kadre, ki bi lahko izvajali plesne programe. Kot da človek ni celostno bitje. Tako so starši prepuščeni informacijam, ki prihajajo od ust do ust, kateri izmed redkih popoldanskih tečajev in delavnic so kakovostni. Zaradi tega smo se odločili, da na letošnji CoFestival povabimo projekt Lil’ Dragon francosko-kamboškega umetnika Erica Minha Cuonga Castainga. Ta bo v Ljubljani petnajstim otrokom omogočil petdnevno delavnico, kjer bodo skozi ples raziskovali odnos med telesom in podobo. Koreograf in grafični oblikovalec pri delu uporablja različna nova tehnološka orodja, zato se bo gib srečal z videoprojekcijami, infrardečimi kamerami ali videomapiranjem. Otroci se bodo tako v četrtek na odru pridružili mednarodnim plesnim umetnikom in skupaj uprizorili predstavo, ki je namenjena tako njihovim vrstnikom kot odraslim.