Evropa v predstavi, ki jo režira Primož Ekart, torej ni kakšna splošnost, ni ozadje ali kontekst, ampak glavni lik (Barbara Cerar), ki sedi na visokem tronu in (samoironično) razlaga svojo zgodbo, od začetka do konca. Evropa se je, tako nam pripoveduje razkošna lepotica s svojih višav, začela kot naivna mladenka, ki je nasedla na videz krotkemu biku, in ta njena uvodna naivnost in očaranost z močjo, s silo, je nato pisala njeno zgodovino. Najprej »veličastno« osvajalsko, nato pa vse bolj razgaljeno krvavo, uničevalno in samouničujočo. Usoda Evrope je usoda sprva slepo zaljubljene, potem pa vse bolj samozaslepljene ženske (»biti šibka in lomljiva / je bil moj občutek lepote«), ki ji Polkovnik namesto ljubezni pred noge meče naropan plen in na tone pralinejev, njun zakon pa je vedno bolj izpraznjen, morbiden, sterilen. Ko ga razočaranka končno spregleda in nažene kot poraženca, je tudi sama le še razvalina, pokvarjena, zavaljena, zapita, grenka in brez prihodnosti: je le še »kulturni spomenik«, »arheološki masterpiece«.
In kaj se dogaja pod tem samoizpovednim tronom? Tam so leseni zaboji, je čoln in ljudje (Sara Gorše, Lena Hribar, Žan Perko, Filip Samobor, Nik Škrlec), mladi, zbegani, ki očarano gledajo v nedosežno kraljico, v Mater, v neizmerni veri v njeno dobroto najprej pojejo evropsko himno in nato songe – komentarje. Levo na podestu bobnar, desno klaviature (glasba Davor Herceg, izvaja jo še Mitja Tavčar). Imamo torej klasično grško tragedijo, monodramo na eni strani in zborovski muzikal na drugi, imamo Evropo v vseh njenih fazah razpada in ljudstvo v vseh njegovih fazah (raz)očaranosti.
Ta dvodelna forma bi lahko bila huda past (in v nekaterih uprizoritvah so se ji izognili tako, da Evropin tekst govori več igralcev), če ne bi Ekart teh dveh delov povezal v nekakšen krog (kot tiste zvezdice, ki simbolizirajo EU, ho!), kjer komunikacija steče tako znotraj matere, otrok in muzike kot z gledalstvom, ki ga nenehno nagovarjajo, izzivajo in tudi klofutajo – kajti ta Evropa, nehajmo se sprenevedati, to smo mi.
Nedvomno je »usodna« za ta uspeli pretok neverjetna Barbara Cerar, ki nemogočo ujetost v uro in pol sedenja tam gori spremeni v briljantno igralsko preigravanje vseh možnih leg, v levitev iz naivnosti v »tajkunsko« pišmeuhovstvo, v razočaranost gospodinje, zapitost pozabljenke, leporečje in pravno žlobudravščino zločinke, hripavost poraženke – vse ji služi, govorica telesa, izraz na obrazu, spreminjanje glasu. A kaj, ko to še ni vse. Tudi ekipa spodaj, tista, ki na koncu konča v čolnu brez krmarja, je izvrstna, tako kot glasbenika, vsak posebej in vsi skupaj, igralsko in pevsko-glasbeno. Tako smo spet enkrat soočeni s tem, kako nekje na obrobju, brez vsake promocije zrastejo izvrstni projekti, žal neopaženi, medtem ko karavana zganja svoj hrup. Ekart s tem projektom nedvomno dokazuje, da je najboljši ravno v obravnavi izvrstno dramatiziranih kritičnih tem, da se jih loteva iz resnične občutljivosti, ne pa zaradi vse prepogoste trendovske samopromocije, in jim morda ravno zato najde tako inovativno formo kot pravo zasedbo.