Plečnikovo letno gledališče v tivolskem parku, prizorišče, ki ga je pred šestimi leti iz pozabe obudil prav festival Spider, bo v prihodnjih dneh znova gostilo »radikalna telesa«, ki se bodo pod letošnjim geslom Nič nam ni treba! na skupno 21 dogodkih, segajočih od plesnih predstav ali koncertov do tematskih pogovorov, posvetila vprašanju telesne prisotnosti v dobi digitalne razpršenosti ter odtujenosti. Kot je pojasnil direktor festivala Žiga Predan, sicer predsednik društva Pekinpah, ki je glavni producent Spiderja, poskuša prireditev slediti utopičnim idejam mesta in širše skupnosti v času, ko nas obdaja vzporedni digitalni svet, ki zavzema vse več prostora in se razprostira nad fizičnim – ter ga tudi vse bolj določa. Na opisano stanje se navezuje tudi geslo tokratnega festivala: »Vsak dan govorimo, kaj vse moramo nujno narediti, če pa resneje razmislimo, ugotovimo, da je tega pravzaprav zelo malo.«

Kakor dodaja umetniški direktor festivala, plesalec, koreograf in pedagog Matej Kejžar, se je slogan »Nič nam ni treba!« izvorno oblikoval pred več desetletji v robnih in umetniških skupnostih v ZDA, kjer so se dominantnim družbenim strukturam uprli tako, da niso želeli sodelovati v prevladujočem diskurzu, v kakršnem sta bila lahko čas in trud posameznika usmerjena zgolj v nenehno produkcijo (umetniških) izdelkov in reprodukcijo obstoječih odnosov. »Upor proti vsiljenim vzorcem se dotika tudi digitalnega: digitalni oblak je danes vseprisoten ter vseobsegajoč, vendar v njem prevladujeta beseda in podoba, telo pa ostaja ob strani, v nekakšnem krču. Toda umetna inteligenca ne more razložiti, kaj se zgodi ob dotiku dveh teles – in treba se je zavedati tudi, da je umetna inteligenca v rokah istih vladajočih struktur, ki že stoletja nadzorujejo naravne vire,« ugotavlja Kejžar. »Pokazati hočemo, da se nam s temi strukturami ni treba identificirati.« Vsebina festivala tako poskuša presegati ustaljene vzorce, tudi ko gre za uveljavljene koreografske pristope ali načine produkcije. »Imamo program, v katerem nastopajo tako otroci kakor tudi 72-letni plesalci,« poudarja Kejžar. »Kajti tudi ples lahko ločuje, denimo po izbrušenosti tehnike, zmožnosti teles in podobno; temu se poskušamo izogniti.«

Od koktajlov do zajtrka

Festival se bo odprl jutri ob 18. uri v priložnostnem Spider baru, kjer bodo postregli s festivalskimi koktajli, sledil bo didžej program, ob 20. uri pa nato bo na vrsti prva predstava, ko bosta koreograf in plesalec Christian Guerematchi ter glasbenica Shishani z delom NAM ponudila »afrofuturistično potovanje po Balkanu«. V nadaljevanju večera bo mogoče videti koncertni performans Očala, ki ga podpisuje kontratenor, performer in režiser Benjamin Abel Meirhaeghe, zvrstno pa ga bi nemara lahko označili kot »operni dada blues punk-pop«.

Podobno razgiban bo tudi program naslednjih dni: v četrtkovem velja tako omeniti vsaj plesno predstavo Pokliči me danske koreografinje Sigrid Stigsdatter Mathiassen, ki tematizira žensko erotiko, nastop slovite plesalke in koreografinje Meg Stuart, ki bo z jazz glasbenikom Dougom Weissom v projektu Vse naokrog obravnavala telesni spomin, koncert zasedbe Silence in pa performans The Following Body Tatiane Kocmur. Osrednji del petkovega sporeda bo s pesniškim recitalom odprla legendarna Svetlana Makarovič, v nadaljevanju pa bosta med drugim sledili uprizoritvi Plesati vse poletje, ki jo bosta izvedla Milan Tomášik in Andreja Rauch Podrzavnik, ter medgeneracijski eksperiment House Bolero Mateja Kejžarja; sobota bo po tradiciji namenjena skupnemu festivalskemu poznemu zajtrku na nabrežju Ljubljanice. Vstopnina bo tudi letos zasnovana po načelu »plačaj, kolikor hočeš«.

Pomemben del festivala bodo tudi letos Radikalni pogovori, ki jih kurira Bara Kolenc. Tokrat jih je zasnovala kot dvodelni dogodek: oba popoldanska pogovora (zgodila se bosta v četrtek in petek na Jakopičevem sprehajališču) bosta med seboj vsebinsko povezana, zato bodo tudi sogovorniki isti – in sicer so to raziskovalec Aljoša Slameršak, psihoanalitičarki Dorotea Pospihalj in Iracema Dulley, filozofinja Magdalena Germek ter pisatelj in esejist Scott McCulloch. »Izhajali bomo iz občutka, da smo se znašli na točki družbenega preloma, ki jo zaznamujejo vse večja odtujenost, porast nasilja in okoljska katastrofa,« pojasnjuje kuratorka. »Na eni strani bomo poskušali opredeliti, kaj je tisto, kar je preživeto, odmrlo ali pa mora umreti, ker je nevarno, nepotrebno in zgolj izčrpava družbo in svet; na drugi pa se bomo posvetili tistemu, kar nas združuje in nam ponuja pot naprej.«