Od pionirske kape do slamnika na glavi igralca, producenta, predsednika in umetniškega vodje Društva Gledališče Ane Monro ter direktorja in selektorja Mednarodnega festivala uličnega gledališča Ana Desetnica Gora Osojnika je minilo natanko 25 let. Zato bodo letos na festivalu praznovali. Začeli bodo v četrtek, 23. junija, v Gornji Radgoni, do nedelje, 3. julija, pa bo kakšnih sto uličnih umetnikov, zbranih iz domačih in tujih logov, na poti skozi še dvanajst drugih mest uprizorilo 37 žanrsko raznolikih predstav. V Ljubljani bo osrednje prizorišče med Šempetrskim in Fabianijevim mostom ob Cukrarni, na Tromostovju pa bo 29. junija otvoritveni zračni spektakel Quadro italijanske skupine Eventi Verticali.
Jubilej Ane Desetnice vas je nedvomno napeljal k razmisleku o prehojeni poti. Kaj ste delali prav in
kaj narobe?
Fascinantno je že to, da smo pririnili do petindvajsetih let. Precej dolgo smo bili najmlajši festival uličnega gledališča v Evropi, zdaj nismo več najmlajši, smo pa gotovo med redkejšimi, ki še vztrajamo. Še vedno verjamemo v poslanstvo uličnega gledališča, v neposredni stik z občinstvom, v kreacijo. Veliko je razmisleka o urbanem prostoru, cilji načrtovalcev so visoki in mnogi tudi plemeniti, nemalokrat pa se zgodi, da pozabljamo na ljudi, dogodek. V zadnjem času slišimo očitke, da se po 25 letih vračamo na svoje začetke, da smo neambiciozni, neumetniški, malodane plehki. Če sem banalen – zato, ker ne tulimo v isti rog kot dandanes druge umetniške zvrsti.
Kaj natanko mislite s tem?
Pač, treba se je pritoževati čez kapital, treba je imeti intelektualni naboj, družbeno angažiranost. Ampak naša angažiranost je drugje. V uličnem gledališču besede zaradi narave ulice, javnega prostora niso tiste, ki bi lahko prišle do izraza.Gledališče se v svojem bistvu ni spremenilo sto petdeset let, odkar je postalo gledališče režiserja in njegovih interpretacij. V uličnem gledališču besede zaradi narave ulice, javnega prostora niso tiste, ki bi lahko prišle do izraza. Gledališče, galerija, koncertna dvorana ali kakršen koli drug prostor, ki je namenjen prezentaciji in konzumaciji umetnosti, je neki posvečen prostor, kjer se lahko gledalec in igralec drug drugemu posvetita, pri čemer lahko igralec absolutno nadzira gledalca – če sem nekoliko ciničen, ker pač ni drugih vtisov. Medtem ko mi delujemo v javnem prostoru, ta pa obstaja, če smo mi tam ali nas ni. Ni prazen prostor. Javni prostori so dejstva, zgrajeni so zato, da jih ljudje uporabljajo. Tak prostor ima svoje življenje, kakršno koli je že. Res so nekatera naselja bolj spalna, center mesta je namenjen prej omenjenemu kapitalu in vedno manj ljudem, prihaja do gentrifikacije. Ampak kljub vsemu je to prostor s svojim naravnim vsakodnevnim tokom, v katerega s svojimi dejavnostmi posegamo ljudje. Zato se javnega prostora niti hrupa helikopterjev ali rešilnih avtomobilov ne da nadzorovati, lahko ga le vodimo. To zahteva poseben umetniški jezik, ki ne deluje preveč intelektualno, deluje pa karn(ev)alno, meseno. Hkrati gledalci niso anonimni pari oči in ušes, ki iz teme zrejo vate, ampak so konkretne osebe, in če ti uspe z njimi zgraditi neko skupnost, potem uspeš. V tem je ta naš družbeni angažma. Že od začetkov festivala govorimo o urbanem žuru – odpiramo in raziskujemo nove prostore, upamo si oditi nekam na novo.
Ko so obnavljali Gosposvetsko ulico v Ljubljani in se je prenova zavlekla, mi pa smo hoteli biti tudi tam in smo se izgovarjali na državljansko nepokorščino, smo se z gradbinci in odločevalci celo dogovorili, da si v času festivala delimo prostor. Oni so delali do petih, potem pa smo gradbišče zavzeli mi in je bilo odlično, ko smo v štirih dneh lahko spremljali tudi, kako je tisti prostor rasel. Vsak dan ga je bilo asfaltiranega nekaj več. Gremo se gledališče v javnem prostoru, ki ni posvečen gledališču, ampak je univerzalni prostor, ki ga različni deli družbe uporabljajo na svoj način, seveda pa ne ob istem času.
Letos se boste gibali okrog Cukrarne, nekoč mrtvega rokava mesta, ki ste ga v prejšnjih edicijah festivala že oživljali, predvsem denimo okrog Ambroževega trga.
Res je, vsaj del zaslug pa si pripisujemo tudi za druge prostore, za katere si danes sploh težko predstavljamo, da pred tem niso živeli kot javni kulturni prostori. Eden takšnih je park Zvezda. Prvi smo bili tudi na mostovih Ljubljanice, prvi smo bili na Špici, v Argentinskem parku, na ploščadi Ajdovščina, na ulico smo pripeljali ples in še kaj bi se našlo. Šli smo celo v Moste, kjer so nas sicer gledali kar malce čudno, češ kaj počnemo v prenaseljenem delavskem naselju, ampak se je ravno tako dalo igrati predstave. Tu in tam se pa tudi ni dalo.
Kje denimo se vam je zalomilo?
Prostor, za katerega smo dolga leta menili, da ga velja napolniti, je Johnny Rotten Square oziroma Plečnikov trg med uršulinskim samostanom in slaščičarno Maxi. Ta trgec je zelo lušten in je videti kot ustvarjen za uprizarjanje predstav. Veliko let smo se trudili okrog njega, mislili smo, da nam ne uspe najti prave predstave za ta prostor, nakar smo zaključili, da gre preprosto za energetsko mrtev prostor. Tudi Maximarket je imel pred leti na tem trgu svoje dogodke in božično jelko, pa jih nima več. Še tamkajšnje gostilne imajo težave ali se jih zapira. Zobe smo si polomili tudi na tržnici Šiška, še bolj v BTC. Vsak javni prostor ima neki namen, in če poizkušaš mimo tega namena, imaš lahko težave. V okviru sodobnih performativnih umetnosti je ulično gledališče vseeno precej zahteven žanr, četudi odprt in lahkoten.
Koliko vam je z vašo intuicijo po revitalizaciji javnih prostorov v teh letih uspelo navdušili župana prestolnice Zorana Jankovića?
Moram reči, da župan festival zelo podpira, ker ima resnično rad ljudi. Sam ni sledilec visoke umetnosti, še najmanj gledališke, a ker smo največji gledališki festival v državi, ve, da ljudje in mesto to potrebujejo. Izogibam se temu, da bi mu nenehno pisaril, kaj vse potrebuje naš festival, ko je treba, pa to naredim. Imeli smo tudi že burne sestanke, denimo pred leti, ko so kolesarji na neki drugi prireditvi mesto presekali na polovico. Povedal sem, da se tako ne da delati – ali bomo sobivali ali pa gremo v Maribor. To se je župana očitno dotaknilo. Za 15 minut je izginil, ko se je vrnil, pa je rekel: »Urejeno!« Na mestni ravni nismo ravno tisti, ki smo najbolj podprti, se pa ne pritožujemo. Nisem nikoli razumel Festivala Ljubljana, čemu je treba terorizirati javni prostor; spomnimo se samo, ko so na Kongresni trg postavili ograje in zastore, kar je med ljudmi sprožilo tihi upor.
Specifičen prostor v specifičnih koronačasih ste našli pod balkoni v stanovanjskih naseljih po Ljubljani. Kakšna izkušnja je bila to?
Nekaj časa smo potrebovali, da smo sploh vedeli, kaj bi v tistem času zaprtja javnega življenja delali, dokler se nismo začeli spraševati, kaj pravzaprav sploh počnemo. Naše bistvo je, da nastopamo pred ljudmi. Kje pa so bili ljudje? Doma. Torej smo morali najti način, da gremo mi nastopat k njim domov. Ker ima 99 odstotkov slovenskih stanovanj vsaj eno okno, ki gleda ven, smo se postavili pod okna in balkone, upoštevajoč predpisane ukrepe, časom primerno sestavili igro, pisali smo tudi policiji, pridobili predsednika države za častnega pokrovitelja in potem smo začeli hoditi naokoli med bloki. Trideset let nastopam na ulici in sem navajen marsičesa, ampak šele takrat sem zares ugotovil, da obstaja še ena dimenzija – igrati v višino. To je bila noro dobra izkušnja, stik z ljudmi izjemen. V dveh mesecih smo nastopili 25-krat, tudi na Primorskem. Nastopali smo zastonj, za vse nas igralce in za gledalce pa je bilo to v tistem času zelo terapevtsko.
