Večkrat nagrajeni nemški romanopisec in dramatik Moritz Rinke je v svoji grenki komediji razgrnil vrsto paradoksov sodobnega življenja: kako smo ves čas povezani z drugimi in hkrati neznosno osamljeni, saj nenehno bežimo iz stvarnosti v virtualnost, in čeprav imamo na dlani ves svet, se bojimo dotakniti sočloveka. Avtor tako odpre številne teme, o katerih bi morali razmišljati v razvijajoči se informacijski družbi, hkrati pa svoja zanimanja na ravni medosebnih odnosov strne v naslednje vprašanje: Ali lahko dva ostaneta skupaj, če si povesta resnico?
Kot je povedala dramaturginja Eva Mahkovic, je besedilo sestavljeno iz desetih slik, in sledi dvema tipoma ljudi iz sodobne družbe: tistim, ki gredo v korak s časom in uporabljajo besede, kot so internet, medmrežje in digitalizirati, ter tistim, ki so ostali ujeti v nekem drugem obdobju. Četudi stari rek pravi, da ljubezen vedno najde pot, ta v predstavi Ljubimo in nič ne vemo izgubljeno tava. Po Bulčevih besedah igra namreč govori o ljubezni, ki ji težko rečemo ljubezen, saj je ta pri protagonistih zamrznila – ni več žara, ni pristnih odnosov, vse je zgolj rutina. Uprizoritev po Bulčevem mnenju odlikuje dejstvo, da je v tej navidez dolgočasni situaciji vseeno ogromno živega. Ob tem je režiser poudaril, da igra ne le tematizira ljubezen, temveč ponuja širšo metaforo družbe, ki jo živimo, in tako ubeseduje trk tradicije in sodobnosti. nr
