Rebova je pri snovanju performansa izhajala iz izkušnje skorajšnje smrti pri porodu in, kakopak, iz izkušnje materinstva, cepljenega na življenje v negotovih prekarnih razmerah. Ne glede na to, da je sredstev enkrat dosti, drugič ne, je mama vseskozi mama, svojega položaja se ne more otresti, kot se lahko ljudje otresejo dopoldanske službe, delo mame se odvija neprekinjeno, četudi zanj ne more uveljavljati statusa zaposlene. Biti mama, delo mame opravljati s ponosom, je samoumevno, četudi te stane telo in razum. Biti mama pomeni vseskozi premoščati konflikt med potrebami novorojenca in lastnimi potrebami, presnavljati nesorazmerje med zahtevami otroka in lastnimi zahtevami – biti mama zlasti pomeni v sporu zdrseti iz sebe in v tem uživati. Biti mama namreč ne pomeni upirati se, temveč sprejemati dano in ponujeno. Toda – kaj se zgodi, če mama tega ne sprejme? Kaj se zgodi, če se mama ne vda ideologiji materinske srečnosti in izpolnitve? Kaj, če noče delati zastonj, brez družbenega pripoznanja? Jo za vogalom pričakata (za)sram(ovanje) in kazen?
Mogoče, odgovarja Rebova. Konflikt med resnico in ideologijo materinstva poraja veselje, humor, ironijo, bolezen, smrt. Že scena (scenografijo in luč sta oblikovala Jaša in Meta Grgurevič) predstave opozarja na strukturno neizpolnjenost materinstva: bele, klinične, resnobne tapete so s stropa na tla pripete v loku, torej ne tako, kot bi v rigidnem starševskem okolju morale biti. Nanje je občasno projiciran v izrazu nevtralen obraz Teje Reba. V začetnem prizoru Rebova rodi plastično, roza glavo in ob tem ne uživa. Njeno telo je v agoniji, za njo pa sveti vnebovzetna nežna svetloba (luč ideologije?). Sledi igra premeščanja, ki jo odpre partner Rebove Loup Abramovici. On veleva (sleci se, obleci se, jej, pojej, padla boš, pazi) in zapoveduje prvi, nato se mu pridruži še Rebova, in kolikor je »otrok vreden toliko kot njegova mati«, toliko je mama Rebova tista, ki prevzame vajeti dogajanja. Ona določa, ona pravi »ti si (to in to)«, moški, mož, oče pa zgolj nerodno odmeva. Zanj tuj je razločujoči, zapovedujoči in hranljivi jezik matere.
Perfomans doseže vrhunec, ko se Rebova preobleče v delovna (zdelana) oblačila. Sede se na tla in dela. S kemičnim svinčnikom rije po tapeti, dela tako zbrano, da jo raztrga. Ob tem v asociativni, mestoma aliterirani verigi kriči in grgra besede organizacije, ljubezni, spolnosti, pripadnosti, razkroja in bolečine. Delo mame je zaradi podvojitve tesnobno, prizor pa zaradi prisilne drže nekako »unheimlich«. V spev nedomačnosti ob koncu perfomansa vdreta hčerki Rebove, s čimer performans (ne samo simbolno, ampak tudi dobesedno) pride domov. Doma je običajno kaos, vedo povedati starši, zato z nastopom deklic performans izgubi košček strukture. Rebova leži na tleh in gleda v občinstvo, Loup se zabava z otroki, otroci se zabavajo z vsem in z ničimer. No, delo z otroki je nevarno tudi v gledališču – gledalci zaradi njihove ljubkosti in spontanosti (geslo: živi dogodek) izgubimo kontekst, hkrati pa se na pleča zlahka priplazi občutek, da so otroci vtaknjeni v nekakšno umetniško potilnico. Pregloboko v brezno letargije domačnosti performans vseeno ni pogledal, se je pa na robu, verjetno namenoma, zadržal kar lep čas.
V celoti je Delo iz ljubezni nase prevzelo veliko umetniško in politično odgovornost. Odprlo je razpravo, nad katero se, če hočemo ali ne, vedno pnejo ostra politična in čustvena pričakovanja. Imeti v tej razpravi kritično stališče ni majhna stvar, saj se lahko nad nas vsak čas zgrne dušebrižniška garda državljanov in državljank. Rebova je povedala to, kar bi povedale mnoge matere, če bi jim prisluhnili kot osebam, ne kot funkcijam.