Performans je odprla meditativna in nevarna igra ravnotežja z nožema, ki ju je Jurišićeva držala med prsti stopal in v dlaneh. Vsak premik je nosil potencial poškodbe. Vemo, kolikšen napor je za državo Slovenijo takšno balansiranje in kakšne posledice so nastopile ob njeni samopoškodbi; čutimo, da nas je strah za državo, ki je performerka, in performerko, ki je država, čutimo, da nas je strah za Lejo, ki je mama in prijateljica in hči in drugo, vendar hkrati čutimo tudi, da se bo vse fino izteklo, saj niti performans niti država ne moreta biti tako nora, da bi šla v brezno do konca. Ko se gledalci pomirimo, performerka stopi na peščeni Triglav in izklicuje državotvorni manifest. Z vsakim izklicem peščeni hribček postaja vse bolj zgolj kupček, na katerega pleza plastični dojenček, simbol je vse bolj zgolj igrača, nekaj nezavezujočega in hitro pokvarljivega. Kontrast med resnobnostjo manifesta in podiranjem scene, katere osrednji del so še papirnate (vojaške?) ladjice, ustvarja komične učinke, pri čemer komedija nima odrešitvenega namena. Uspe ji zamoriti.
Z zamorjeno-zaskrbljenimi očmi spremljamo nadaljnji razvoj odrskega dogajanja, ki kot da je izgubilo kompas. Polovica tistega, kar se zgodi od kupčka dalje, asociira na Slovenijo, ki ima, prav kakor performerka, magnetično prezenco, vendar daje – kot da po nesreči – živeti vsebinam in materiji, ki se zdijo ad hoc. Sledi namreč metanje po tleh, spotikanje samega sebe, menjavanje smeri, frenetična neodločnost: akcija sicer nosi jasno berljive pomene, vendar je sama po sebi tudi precej zlizana, uporabljena je pogosto in v različnih kontekstih. Vsekakor bi si lahko mislili, da so hitre rešitve spet nekaj, kar se navezuje na našo državo. Morda. Vsekakor pa hitre rešitve ne sodijo v umetnost. Podobno se performans zatakne tudi, ko performerka potem, ko oder obišče Marijin kip, zapleše na cerkveno glasbo. V dolgi živo zeleni obleki bi seveda lahko reprezentirala naravo, indiferentno in venomer sumljivo zadovoljno. Ples narave ali ne – vprašanje je, kaj tisti ples v predstavi sploh počne, saj je izrazito neproduktiven in se je treba posebej potruditi, da ga v kontekstu stabiliziramo; l'art pour l'art, bi lahko dejali.
Če je opisano moteče nepremišljeno, pa v predstavi stoji tudi moteno premišljeno. Ko se Jurišićeva zvijajoče premika vzdolž prednjega dela odra in se objestno smeji, smo pri nevrozi prisilne avtomatizacije, pri tistem dobrem starem »početi nekaj zoper sebe« ali, po domače, smo pri blaznosti, ki jo poznata tako posameznik kot država (»Mami!« vzklikamo le, ko ne kažemo lica drugim ali Evropi). Verjetno najbolj ganljiv je avtoričin jok, ki ga skuša utopiti v posodi vode; med »utapljanjem« vpije nedoločnike in samostalnike, ki opomenjajo človekovo telo in bližino teles (meso, koža, sperma, vohati, lizati, dotik...), torej vse tisto, na kar se na koncu dneva reducirata naš narod in naša država.
I Fear Slovenia je v izkupičku performans, ki bi, da bi si postal bolj podoben, potreboval več časa ali pa zgolj več odločnosti odstraniti tisto, kar je odveč. Njegovi strahovi so natančno takšni kot strahovi domače države, strahovi pred samim seboj.
