»Skrivnost ljubezni je večja od skrivnosti smrti.« Programska misel letošnjega repertoarja, ki jo je v svoji prvi povsem samostojno oblikovani sezoni podčrtal umetniški vodja ljubljanske Opere Rocc, je pravzaprav replika iz sklepnega monologa dramskega besedila Saloma Oscarja Wilda, po katerem je nemški skladatelj Richard Strauss napisal glasbeno dramo v enem dejanju. To opero je ljubljanska hiša v tej sezoni izpostavila kot osrednjo uprizoritev, in če v Cankarjevem domu v letošnjem januarju ne bi bila na vrsti gledališka koprodukcija (Iliada, ki bo zaživela v soboto), bi se na velikem odru Gallusove dvorane najverjetneje znašla prav ta postavitev. Lani je minilo tudi 150 let od rojstva Straussa, ki velja za osrednjo osebnost glasbe v nemškem prostoru po Richardu Wagnerju.
Richard Strauss se je pri komponiranju Salome tesno opiral na Wildovo dramsko predlogo, in ko je leta 1905 opera doživela praizvedbo, je dobesedno treščila na glasbeno prizorišče zgodnjega 20. stoletja. Kontroverzno delo je skladatelj napisal z inovativno uporabo glasbenih elementov in s kritičnim razmislekom do tedanjih kulturnih vrednot ter aktualnih družbenih vprašanj.
Odmik od biblijskega okvira
Libreto opere Saloma sicer sloni na biblijski zgodbi o Janezu Krstniku, kjer se usodno srečajo ljubezen, poželenje in smrt, pri tem pa se odpirajo tudi izrazito mejne teme, kot so obsesija, maščevanje, incest, samomor. Tako Wildovo kot Straussovo delo veljata za izrazito sodobni stvaritvi tistega časa, dva genialna umetniška izdelka pa sta pozneje služila kot navdih številnim režiserjem. Njihove interpretacije so na opernih odrih v glavnem odsevale v nekakšni zgodovinski teatralni luči, medtem ko se je tokratni gost, latvijski režiser Andrejs Žagars, povsem zavestno umaknil iz biblijskega okvira in dogajanje postavil na sodobni Bližnji vzhod, v brbotajoči lonec kultur, konfliktov, diktatorskih režimov, revolucij in državljanskih vojn.
Glavne akterje je »zaprl« v razkošno trdnjavo, v hladno palačo; tja se je zatekel vojaški diktator z družino in podaniki v strahu pred morebitnim atentatom. Živijo v svojem svetu, medsebojni odnosi so izprijeni; v tem duševno nezdravem okolju kot v nekakšnem zaporu odrašča mlada Saloma. Žagars je režijsko podobno razmišljal ob lanski postavitvi te opere v Hongkongu, a kot je povedal, bo tukajšnja interpretacija vendarle nekoliko drugačna, že zaradi drugačnih, manjših prostorskih zmogljivosti odra in drugih značajev pevcev.
»Nisem kopiral lanske postavitve v Hongkongu, gre pa za identičen režijski koncept, le da sem tu seveda delal z novo zasedbo, imeli smo svoj glasbeni študij, temu pa sem prilagodil režijo oziroma vodenje igralskih vlog glede na tip igralcev, ki so bili na razpolago,« je povedal Žagars, sicer umetniški direktor katedre za glasbeno-gledališko režijo in igro na ruski Univerzi za gledališke umetnosti; pred tem je uspešno umetniško vodil Latvijsko nacionalno opero, ustanovil je tudi Operni festival v Rigi. »Na začetku je bila pri pevcih prisotna nervoza, kar je razumljivo, saj to izjemno zahtevno glasbeno dramo pojejo prvič z izjemo glavne solistke Natalie Ushakove, ki je vlogo Salome pela že večkrat, v pekinški Operi pa je bila sploh prva Saloma v njihovi zgodovini.«
Izziv tudi za orkester
Pevska zasedba Salome je komorna, zato je zelo pomembna dobra kemija med pevci, režiserjem in drugimi soustvarjalci, pri čemer je režiser vesel, da so priložnost dobili tudi mlajši pevci, ki »zelo korektno vstopajo v projekt«. In Saloma ni izziv samo za pevce, temveč za celoten ansambel, tudi orkester. Tokrat bo v njem kar 73 glasbenikov, to zahteva partitura, bo pa to po besedah umetniškega vodje Rocca ena največjih orkestralnih postavitev doslej v ljubljanski Operi. Hišnega maestra Lorisa Voltolinija, ki je glasbeni vodja predstave in bo dirigiral premiero, bo na ponovitvah menjala njegova asistentka, že uveljavljena dirigentka Živa Ploj Peršuh, ki bo s tem projektom debitirala v ljubljanski Operi. Dirigent ima v tej operi sploh veliko vlogo; četudi gre za razmeroma kratko delo (postavitev traja uro in štirideset minut brez odmora), ima v interpretacijskem glasbenem smislu veliko manevrskega prostora. Vedno zelo pritegnejo tudi tisti deli partiture brez petja, na primer pri plesu sedmih tančic.
Režiserja niso vodila lastna razmišljanja oziroma ambicije o opernem delu, temveč je želel pripovedovati operno zgodbo, ki bo komunicirala s sodobnim gledalcem in poslušalcem. »Gledalec naj ne bi zgolj spremljal dogajanja na odru, ampak naj bi dejansko verjel v to, kar se dogaja,« je še povedal režiser. Zato je pomemben del predstave tudi svetlobna estetika (delo Kevina Wyn-Jonesa), ki ne bo pričarala pravljičnega vzdušja, ampak odrski realizem, tudi s pomočjo nekakšne elektronske pametne hiše. V latvijski ekipi so še scenograf Reinis Suhanovs, kostumografka Kristine Pasternaka, koreograf Kiril Burlov in videastka Ineta Sipunova.
Solisti tudi brez alternacije
Na nocojšnji premieri bo naslovno vlogo pela že omenjena rusko-avstrijska gostja, sopranistka Natalia Ushakova, ki je v zadnjem času z ljubljansko Opero sodelovala v Verdijevih operah Traviata in Ples v maskah. Vlogo Salome je poleg v Hongkongu pela še v Pekingu, Budimpešti in na Dunaju, povedala pa je tudi zanimivo dogodivščino ob svojem tokijskem debiju. Vodstvo opere jo je vprašalo, ali bo sama odplesala ples tančic, pa je bila malce v zadregi, saj je menila, da njihovi kulturi ne bi bilo všeč preveč golote na odru. Vendar so ji odvrnili, naj ples kar izpelje po svoje do konca, ker jih navsezadnje zanima, kako se slačijo druge kulture. Brez problemov so sprejeli tudi poljub odrezane glave, vse skupaj pa je mogoče videti tudi na youtubu.
Kot Saloma tokrat nima alternacije, kar je bilo zanjo naporno predvsem na pripravah za predstavo, saj je morala sodelovati z vsemi zasedbami, in tudi pred nocojšnjim nastopom ima nekoliko treme, čeprav je vlogo pela velikokrat. Ravno tako naj bi bil hišni prvak tenorist Branko Robinšak edini Herod, vendar ga bo zaradi bolezni nocoj in na naslednjih dveh ponovitvah zamenjal danski tenorist Stig Andersen, ki se je v tej vlogi že izkazal v Hongkongu. Medtem bo Herodiado na premieri pela Vlatka Oršanić, pozneje pa jo bo menjala Mirjam Kalin; tudi Robert Vrčon v vlogi Johanaana (Janeza Krstnika) bo brez zamenjave, medtem ko bo Aljaža Farasina kot Narabota nadomeščal Dejan Maksimilijan Vrbančič. Posebej so izpostavili tudi gostjo Barbaro Sorč v vlogi Herodiadinega paža, ki je z ljubljansko Opero sodelovala že večkrat.
