In res je, da je Voranc poetična drama, vendar je med Zajčevimi besedili morda celo manj »poetična« v klasičnem smislu, saj je konkretna, z jasnimi razmerji in konfliktom, ki nosi dogajanje. Ni besedilo, ki bi ga bilo treba šele »prevesti« v gledališče, že samo po sebi je uprizorljivo. Zato je toliko bolj nenavadno, da tokratna uprizoritev besedilo razkroji do fragmentov in zamegli prav tisto, kar je v njem najmočnejše: brutalno preprosto človeško zgodbo.
Priredba in režija (dramaturg in avtor priredbe: Nik Žnidaršič; režija: Živa Bizovičar) se Zajčeve drame ne lotita kot celote, temveč kot material. Zgodba ni več nosilni okvir, ampak izhodišče za niz fragmentov, podob in atmosfero. Izvirna struktura razpade, prizori so razmetani, del likov izgine, del replik se prenese drugam. Konflikt med očetom in sinom, ki je osrednji element besedila, se razprši med simbolne prizore in povsem izgubi pomen.
Najbolj očiten poseg v besedilo je popolnoma nov lik duha hiše, ki v uprizoritvi prevzema replike drugih likov, torej tistih, ki so v originalni verziji besedila, in jih postavlja v univerzalni, skoraj mitološki okvir. Na prvi pogled deluje kot zanimiva ideja, vendar ima negativen učinek, ki tragedijo kmečkega prebivalstva med drugo svetovno vojno razredči. Kar je bilo v besedilu ostro, neposredno in boleče, postane simbolno in oddaljeno. Tragedija se preseli iz odnosa med ljudmi v abstraktni prostor metafore.
Upodobitev duha hiše v interpretaciji Mine Švajger je eden redkih vrhuncev uprizoritve. Mina Švajger lik zgradi skozi gib, z neprestanim kroženjem po odru in z glasom, ki ni le govor, ampak tudi krik, šepet … Pri tem ji je v oporo kostumografija Nine Čehovin, ki liku doda nadčloveški obris, in koreografija Anne Javoran, ki njeno fizičnost natančno usmeri. Zasedba (Janez Škof, Petra Govc, Domen Novak, Uroš Fürst, Nejc Cijan Garlatti, Sabina Kogovšek, Mina Švajger) je uigrana in Zajčev zahteven, večplasten jezik nastopajoči, brez izjeme, uspešno pripeljejo do gledalca; vendar se v uprizoritvi, ki bolj gradi na atmosferi kot na zgodbi, odnosi med liki težko zares razvijejo.
Uprizoritev namreč ne gradi zgodbe, ampak razpoloženje. Zato gledalec ne dobi občutka razvoja, pri čemer ni jasno, zakaj se sploh premikamo iz prizora v prizor. V Vorancu naj bi gledalec začutil neizogibnost katastrofe, tukaj pa prevlada občutek, da se predstava vrti v krogu.
Estetsko je predstava impresivna (scenografija in video: Dorian Šilec Petek; luč: Andrej Hajdinjak): podobe so natančno zgrajene, prostor je temačen in sugestiven, prehodi so vizualno učinkoviti. Toda ravno zato pogosto deluje le kot niz lepih slik. A lepota podob ne more nadomestiti dramske napetosti.
Glasba je natančno dodelana (Gašper Lovrec), ne deluje kot spremljava, ampak kot motor ritma in napetosti, posebej v trenutkih, ko se uprizoritev začne razkrajati. Glasba vzdržuje atmosfero, omogoča prehode in daje nekaterim prizorom tisto ost, ki jo besedilo samo po sebi sicer že ima, a jo uprizoritev pogosto zamegli.
Nova izvedba Voranca je zato predvsem estetski projekt. Ima močne posamezne elemente, vendar besedilo razgradi do točke, ko izgubi svojo osnovno moč: jasen konflikt in brutalno preprosto človeško zgodbo. Kar ostane, je atmosfera, vendar vsebinsko prazna.