Te predstave Marine Abramović nisem videla, zdi pa se mi, da njo ves čas zanima predvsem odnos med umetnikom in gledalcem, meni pa gre za raziskovanje socialnega konteksta, živega konteksta, v katerem živim in delam, zato moja navzočnost v projektu ni nujna – tokrat sem zgolj postavila in opremila sobe, skozi katere udeleženec, ki dobi nekaj navodil, potuje, kjer se lahko zadrži kratek ali daljši čas in kjer je akter on, ne jaz. Seveda je gledalec akter tudi v klasični gledališki postavitvi, tudi tam gre za interakcijo, četudi se tega manj zavedamo, ker igralec odigra svojo vlogo in sproža socialna in druga vprašanja navidezno neodvisno od občinstva, ki sedi v temi. A tukaj je participacija bolj intenzivna in se začenja s pogajanjem oziroma dogovorom glede pravil procesa, česar v klasičnih postavitvah ni. Udeleženec dobi navodila, ki so napisana in niso samoumevna, hostesa mu je na voljo za pomoč, a hkrati ima tudi veliko avtonomije, da naredi, kar hoče, nihče ga ne bo opazoval in nihče nadziral, ali je naredil stvar dobro, pravilno, pričakovano ali ne – ali pa sploh ne. To mi je bilo zelo pomembno: da lahko ljudje reagirajo po svoji volji in so na ta način avtorji svojega lastnega projekta znotraj mojega okvira.
Se vam zdi, da so se ljudje že navadili te interaktivnosti in so bolj sproščeni, bolj vajeni vstopati v projekte, v njih »nastopati«?Morda res, morda so manj zadržani, a ravno to olajšuje povezavo z resničnim življenjem, kjer tudi ves čas sodelujemo v vseh vrstah inštitucij, organizacij, kjer nas ves čas vabijo k sodelovanju, delovanju, izbiri, kjer pa gre velikokrat za lažna sodelovanja, ki so prej prisile, za lažne izbire, ki so nam vsiljene. Ravno zato mi gre za to, da se ljudje zavejo svojih notranjih občutij: sem res povabljen, sem zapeljan, koliko je moja izbira res svobodna, koliko je izmenjave, me skušajo zgolj narediti zadovoljnega? Zanima me, koliko kaosa, koliko intervencij lahko sistem sprejme in še vedno proizvede kaj zanimivega? Gre mi torej za pripravljenost na sodelovanje, za kritično sodelovanje, če tako rečem. Ko človeka ni več sram ali strah, se lahko bolje ove narave procesa, v katerem sodeluje, in se mu hkrati bolj prepusti.
Vaša zamisel uničevanja in ustvarjanja se zdi kot metafora civilizacije, v kateri vsaka generacija nekaj uniči in popravi nekaj, kar je uničila prejšnja.Ko sem se leta 2011 lotevala tega projekta, sem bila na Novi Zelandiji, prav v času, ko je regijo prizadel hud potres. Moje mesto je ostalo celo, sosednje je bilo porušeno. Vsi smo bili prežeti s podobami uničenja, vsi smo hodili naokrog, premišljujoč: če se potres ponovi, bo ta streha padla dol, se pravi, da moram teči pod tisti okvir ali se vreči pod ono mizo… Preganjala me je živa predstava o tem, kako lahko vse razpade, se atomizira, kako je vse krhko in lahko izgine v trenutku. Bilo je zelo zastrašujoče, a hkrati je prinašalo tudi neki občutek osvobojenosti, da stvari niso zacementirane in se lahko hitro spremenijo. In potem sem po televiziji videla posnetek človeka, ki je hodil po ruševinah, nekaj pobral in začudeno gledal: kaj lahko naredim s tem?
In smo nenadoma pred izbiro: ali naj poberemo ostanek, spomine, vse znova zgradimo, tako kot je bilo, ali zgradimo nekaj novega, povsem drugače, ali pa pustimo vse skupaj in se preselimo na drugo stran hriba, upajoč, da nam bo tam prizaneseno in nas ne bo treslo? Nekaj tednov kasneje je sledil še japonski cunami… Ti moji predmeti, ki jih uporabljam v instalaciji, so tako miniaturna inačica nečesa, kar se je takrat dogajalo v velikem merilu: osvobojeni so svoje uporabnosti, namena, svoje zakodirane oblike. Kaj se bo torej z njimi zgodilo? Kaj lahko postanejo?
Kakšne so reakcije udeležencev?Zelo različne! Seveda lahko sodim le po tem, kar mi povedo sami ali pa povedo hostesam ali drugim ljudem, ker nimam pojma, kaj počnejo notri, v sobah. Sama namreč nimam nobenega nadzora, ne snemam jih in ne kukam skozi špranje. Njihove pripovedi so vsa moja povratna informacija, in ta izmenjava mnenj je seveda toliko zanimivejša na festivalu, ker je ta že sam po sebi, zaradi večdnevnega druženja, prostor izmenjave mnenj o videnem in doživetem. Tisto, kar me je presenetilo, je bilo dejstvo, da je bilo veliko ljudi, več, kot sem pričakovala, zelo razvnetih ob prvem navodilu, naj izbrani predmet razstavijo, ker je to očitno redka priložnost.
V tej uničevalni civilizaciji, kjer se dnevno uničujejo življenja, mesta, države?Verjetno gre za nek nezaveden strah in hkrati za človekovo potrebo po uničenju, po obrednem žrtvovanju nečesa vrednega kot vrhunca neke osredotočenosti. Zdaj pa živimo v nenehnem, postopnem, vsakdanjem uničenju, ki nam ne omogoča resničnega razumevanja destrukcije in s tem tudi ne pravega razumevanja ohranjanja. Ob uničenju se v človeku sprošča neka velika energija, in to je pomembna izkušnja.
Kaj pa ročna spretnost? Zdi se mi, da znamo z rokami narediti vse manj.Res je, da je to lahko izziv, še posebej, ker se snov upira! (Smeh.) Ni lahko rokovati z njo, ni lahko uresničiti svoje ideje, zato moraš spreminjati strategije, se soočiti z drugačnim rezultatom…
In te vidijo le udeleženci?Da, le tisti, ki so sodelovali v procesu. Ta zadnja soba je nekakšen prostor (samo)pogovora, kjer se zaveš, kaj si naredil, v kontekstu tega, kar so naredili drugi. Ne bi hotela, da to vidijo tudi neudeleženci procesa, da to postane razstava, da se estetizira; bolj kot videz je pomembno, kakšne izbire je človek sprejel, kako se je lotil naloge in kaj je ob tej izkušnji doživljal.
