Izhajala sem iz tega, da je SLOGI pravni naslednik Slovenskega gledališkega muzeja in da še vedno izvaja muzejsko javno službo na področju gledališča. Poslanstvo inštituta pa sta razvoj gledališke kulture in promocija slovenske gledališke umetnosti. Ti dve smernici sta tudi najbolj določali obliko mojega programa. Upoštevala sem obstoječe stanje; tako sem tudi poudarila, da delam program, ki je izvedljiv. Razdelila sem ga na področja muzejske dejavnosti, raziskovalne in razvojne dejavnosti, digitalizacije, založništva, promocije in poslovanja. Vendar se vse to med seboj prepleta. Zagotovo nadaljujemo z muzejsko službo kot obstoječo bazično dejavnostjo, saj so zgodovinski temelji nujni za nadaljnje delo. Še vedno bo tako potekalo delo z obstoječimi zbirkami, a si bom prizadevala tudi za vzpostavljanje povezav, na primer z arhivom RTV Slovenija – torej za povezovanje, ki je bolj smiselno od podvajanja. Muzej je, denimo, pogosto deloval kot arhiv za gledališko dejavnost, kar je v resnici naloga Arhiva Slovenije. Povezovanje je temeljno, saj na gledališkem področju pri nas že obstaja zelo veliko dobrega, vendar stvari niso povezane med seboj.
Muzejska dejavnost je ob preoblikovanju muzeja v inštitut torej ohranjena. V čem je potem glavna sprememba?Poslanstvo sedanjega inštituta je bila po vsebinski plati tudi vloga muzeja. Vendar je šlo pri muzeju za subjekt, ki je opravljal javno službo na področju varovanja kulturne dediščine, se pravi, da je bilo formalno njegovo poslanstvo zgolj to – kar pa je muzej v svojem delovanju presegal, denimo z založniškimi projekti. Inštitut je tako pravzaprav nova razvojna stopnja muzeja. Vse dejavnosti, ki prej formalno niso sodile v delovanje muzeja, so zdaj dodane oziroma uzakonjene. Inštitut se tako lahko registrira kot raziskovalni subjekt in tudi konkurira za raziskovalna sredstva. Če je na primer že muzej digitaliziral, pa inštitut zdaj popolnoma legalno vzpostavlja sistem digitalizacije. Rada bi poudarila, da beseda inštitut sama po sebi ne določa forme znanstvenoraziskovalnega subjekta – vendar tudi oznaka muzej ni rezervirana le za subjekte, ki opravljajo javno službo. SLOGI torej ne opravlja javne službe na področju raziskovalne dejavnosti, vendar lahko po svojem ustanovitvenem aktu to dejavnost registrira.
Ob ustanovitvi inštituta je ministrstvo zatrdilo, da financiranje ostaja enako. Mar ni to vsaj nekoliko v neskladju z razvojem dejavnosti ustanove? Bo zdajšnjo kadrovsko ureditev sploh mogoče širiti?Glede na to, da so zaposleni že opravljali določene dejavnosti, ki niso bile muzejske, imamo neko rezervo. Zagotovo pa kadrovska zasedenost ne omogoča izvajanja nalog v polnem zamahu. Vendar menim, da je nastavek dober, saj so obstoječi kadri v svojem delovanju zelo široki. Novih zaposlitev v tem trenutku zagotovo ne bo, ker je takšno pač stanje v javnem sektorju. So pa druge možnosti, recimo zaposlovanje mladih prek Evropskega socialnega sklada, javna dela in tako naprej. Treba je pač biti fleksibilen, iskati možnosti – tudi novih načinov organizacije in izvajanja dela. Računam na pridobivanje sredstev za raziskovalne projekte in vključevanje v evropske programe. Seveda pa si bom, takoj ko bo možnost zaposlovanja, prizadevala za prepoznanje potrebe po novih kadrih.
Že dolgo je prisotna tudi potreba po ustreznih prostorih. Muzej je lanskega decembra postavil stalno razstavo Pregled poti slovenskega gledališča od jezuitov do Cankarja, ki je na ogled v majhnih, a tudi edinih razstavnih prostorih inštituta.Stalna razstava je bila zelo velik in nujen korak, ki ima za nas veliko vrednost tudi kot osnova za javno predstavitev zgodovine slovenske gledališke dejavnosti. Treba jo je sicer še dopolniti s potjo v 20. stoletju, ki naj bi bila po načrtih predstavljena na hodniku. Prostorsko pa je treba urediti zelo veliko stvari, akuten problem so depoji. Glede drugih razstav računam na sodelovanja, s tem pa tudi na bienalno izvedbo kakega večjega projekta. Na Mestni občini Ljubljana bom skušala preveriti, kako je s prostori v naši bližini, ki so že nekaj let prazni. Sicer pa je naš cilj razvoj gledališke kulture; ali je to na Mestnem trgu 17 ali na kakšnem drugem naslovu, v resnici ni tako pomembno. Tako bom zelo podpirala tudi digitalne razstave, ki so izredno hvaležne in povečujejo dostopnost.
Stalna razstava je spomnila tudi na potrebo po publikaciji o celostni zgodovini slovenskega gledališča.Se strinjam, da te publikacije nimamo – ali pač kakršnega koli gradiva te vrste, v takšni ali drugačni obliki. Na vsak način bo v prihodnosti potrebna. V tem trenutku pa se mi zdi nujna ureditev rubrike Repertoar na spletnem portalu SiGledal.
Ali bo v tem primeru Slovenski gledališki letopis, iz katerega črpa rubrika Repertoar, še izhajal v fizični obliki?Letopis absolutno ostaja tudi v fizični obliki. Takšna publikacija je na vsak način potrebna. Mogoče se je treba pogovoriti o posodobitvi koncepta, o ustreznem zajemu podatkov, predvsem v primeru nevladnih organizacij. V svoji viziji sem načrtovala tudi vključitev področja sodobnega plesa. Menim pa tudi, da so nujne recenzije sezon.
No, recenzije v Letopisih se zdijo pomembne, ker tovrstnih refleksij drugje praktično ni. Pri nas tudi ni revije, ki bi kontinuirano reflektirala aktualno gledališko produkcijo. Ali je inštitut poklican, da morda ustanovi takšno publikacijo?Nujno je potrebna znanstvena revija, kakršna je bil Amfiteater, saj je to vrh strokovnega založništva na nekem področju – raziskovalci v nasprotnem primeru enostavno nimajo možnosti za delo, objave in enakovredno uveljavljanje v mednarodnem prostoru. Kdo publikacijo izdaja, je pravzaprav vseeno. Vzpostavitev recenzentskega spremljanja produkcije pa se mi zdi nujna tudi zaradi krčenja recenzentskega prostora v dnevnih časopisih. Glede na trenutne finančne zmožnosti vidim kot primeren prostor za to SiGledal, ki seveda ostaja osrednji gledališki portal. Ob primerni uredniški zasnovi in zagotovitvi honorarjev lahko ta portal pridobi določeno težo in postane tudi referenčen.
Bo tako kot v primeru portala SiGledal, ki ga omenjate, inštitut tudi pri drugih izvajalcih različnih z gledališčem povezanih dejavnosti, denimo založniške, usmerjen predvsem k vzpostavljanju sodelovanj?Inštitut je tisti, ki naj bi postavljal sistem, okolje, v katerem se da zadeve narediti še na boljši, učinkovitejši način – ne pa da naloge prevzema, podvaja ali piše pod sebe. Na primer, ena od vizij je, da se vzpostavi sistem, v katerem nagrajene predstave domačih festivalov postanejo, grobo rečeno, izvozne blagovne znamke. Inštitut bo torej deloval v smeri, da postanejo stvari še bolj prezentne in dostopne.
Na mednarodni ravni inštitut predstavlja nekakšno stično točko. Mednarodne povezave je sicer vzpostavil že muzej; kakšna je nadgradnja?Od preoblikovanja muzeja v inštitut se stvari niso bistveno spremenile. Veliko zadev se bo odvijalo predvsem prek spletne strani z vzpostavitvijo baze prejemnikov novic in sploh sistema novic. Načrtovana baza dramskih besedil, na primer, je lahko tudi možnost za promocijo slovenske dramatike. Na vsak način naj bi inštitut deloval kot vstopna točka, kjer bodo zbrane vse informacije. Z vpetostjo v muzejsko mrežo pa hkrati ponuja dvojni vstop: z vidika kulturne dediščine in z vidika umetnosti. Če bomo torej znali stvari ustrezno urediti, lahko inštitut postane uporabno vozlišče.
Že obstoječi inštituti v drugih državah oziroma primeri dobrih praks so najbrž predstavljali model.Seveda nismo odkrivali tople vode. Zelo dobro se mi zdi organiziran bratislavski inštitut; s tem, pa tudi z drugimi, je naša ustanova že povezana. Zelo veliko pa nas kontaktirajo tudi iz bivših jugoslovanskih republik in spoznavajo našo organiziranost. Tudi tukaj imamo torej možnost za povezave in delovanje. Sploh pa mislim, da ima slovenska gledališka umetnost Evropi in svetu zelo veliko pokazati. In računam, da se bo to dalo.