Ne glede na koprodukcijska razmerja projekt nadaljuje v liniji, ki jo je Senzorium vzpostavil z uprizarjanjem poezije (lani je bila to Strniševa), in se tako giblje na polju spajanja poetičnega materiala z elementi senzorialnega gledališča. Natančneje gre v Gotskih oknih (dramaturginja Alenka Klabus Vesel) za interpretacijo poezije v obliki dramskega dialoga, ki ga podajata Primož Vrhovec kot On in Patrizia Jurinčič kot Ona.
V prostor (scenografija Tina Mohorovič), ki ga s štirih strani obkroža občinstvo, stopita iz njegovih vrst, vendar z različnih strani diagonale, s čimer proizvedeta svojevrstno napetost (nasprotnih strani). V tako vzpostavljenem dialogu gre vendarle Zanju, ki se soočata, spregovorita v jeziku, ki ne seva več ljubezni, ampak je »preklani jezik«, z besedami, ki odražajo polaščanje (»Odvrzi tenčico, Magdalena. / Jutri boš stala v pršeči svetlobi sonca / naga. Ponižana. / Moja.«), a ki se končajo s spoznanjem, da »nobeden ne bo zmagal«, saj je boj večen (»Eno oko na vzhodu. / Drugo na zahodu. / Dve očesi se bosta žrli, / vsako na svojem koncu sveta.«). In ker je boj večen, je tudi vračanje k enakemu neskončno. Sklepna situacija tako Njiju znova postavi nasproti, v brezizhoden položaj.
Zajčeve pesmi prodirajo do občinstva v izčiščeni interpretaciji igralske dvojice, tako na ravni govorice besed kot na ravni govorice teles. Tu je torej njuna polna prisotnost; a kar naj bi formo uprizoritve ločevalo od oblike recitala poezije oziroma njene uprizoritvene nadgradnje, je ravno omenjeno spajanje dveh gledaliških jezikov, dramskega s senzorialnim. Med drugim je v gledališkem listu izpostavljena poetika vonjev, ki pa dejansko le redko dosežejo gledalca – ali pa ostajajo premalo zaznavni. Gledalec v tokratnem projektu Senzoriuma tudi ni vpleten na neposrednejši, interaktiven način, pač pa ostaja – kljub specifični urejenosti uprizoritvenega prostora – na mestu, ki je odmerjeno občinstvu. Le v enem trenutku je v temi mogoče na sebi začutiti bežen dotik tuje roke. Senzorialen je tako morda način, na katerega se v Zajčev ciklus poglabljajo ustvarjalci, občinstva pa ne doseže v dovolj izraziti meri. Z redukcijo za gledalca zaznavnejših elementov senzorialnega gledališča na račun spojitve dveh gledaliških jezikov ostaja tako uprizoritev v tem bolj poskus kot dejanska uresničitev.