Umetnika, ki trud že dvajset let vlagata v najbolj sizifovsko umetniško zvrst v Sloveniji, sta do sebe neizprosna. Ko ju vprašam, kako je mogoče, da se v vsem tem času nista prevzela – potrdilo ju je ne le domače plesno okolje, temveč sta najvišje plesno-koreografske nagrade pobirala tudi v tujini, kjer je igra precej bolj napeta in, kakopak, anonimna – si Rosana prižge cigareto in se milo nasmehne: »Ni tako, da je človek z leti bolj samozavesten, ravno nasprotno – če garaš, potem tudi dvomiš, vse tvoje odločitve se ti zdijo manj samoumevne. Če se opazuješ in če želiš napredovati, potem dvomiš. Dvom je sestavni del zorenja.«
Gibalni avtorski podpis
Dvom, naj jima je zasebno še tako blizu, pa je nekaj, česar eksplozivni plesni par nikoli ne prinese na premiero in ponovitve. Iz njunega plesanja izpareva prepričanost, namen, neizmerna moč in že skoraj božjastna natančnost. »Zame je ples bliže poeziji kot pripovedi, ples je bolj muzika kot trda proza,« prizna Luštek. Kakor je za dobro poezijo značilna trpežnost in eksaktnost izraza, tako tudi ples ne bi smel trpeti balasta. Če je plesalec jasno usmerjen, ne glede na to, kako ga je spodnesel proces dela, če ve, zakaj je na odru, potem mu ne bo težko odrezati vsega, česar njegova tema ne potrebuje, se strinjata.
Seveda je velik del uspeha odvisen od motivacije in vložka, toda Hribarjeva in Luštek puščata vtis, da je njuna gibalna inteligenca preprosto razvitejša kot pri običajnih ljudeh, z vztrajnim delom pa jo zgolj ohranjata na stopnji virtuoznosti. Njun gibalni vokabular je izjemno širok in dovršen, predelala sta namreč vse plesne tehnike modernega sveta (in teh je prav zares nesramno veliko), toda tisto, kar resnično navdušuje, je njun avtorski podpis, njune gibalne specifike, zaradi katerih si kot plesalca stojita tudi nasproti: »Gregor je estetsko, gibalno popolnoma drugačen od mene. Prav neverjetno je, da skupaj delava že skoraj dvajset let, pa si zato nisva nič bolj podobna.«
Famozni dueti od 08 do 16
Če se z vidika gibalnega sloga nista oplojevala, so se v eno prelile njune delovne metode. Sinergija metod pojasni tudi kristalno jasnost njunih razvpitih duetov, ki sta jih začela kovati pred devetimi leti, začenši z duetom za osmo obletnico skupnega življenja. »Material se je nabiral sproti,« pove Rosana, »velika prednost dela na najinih duetih je, da lahko začenjava v nizkem startu. Vse že veva in razumeva, zato je najina naloga le, da na odru to realizirava.« Gregor ob tem poudari, da ne gre za prikazovanje nekega odnosa: »Tu narativnost nima kaj iskati, med nama že vse je – midva že sva Rosana in Gregor, tukaj ne gre za vloge in zgodbo. Pomembna je energija najine izvedbe, najina percepcija – če je to razrešeno, naju gledalci lažje berejo.« Kot pravita, se je v loku devetih let oziroma petih duetov najbolj spremenilo njuno telo. Gledalci bi lahko dejali, da se je spremenil tudi naboj njunih plesnih dvojic; če je bila desetica bolj ofenzivna, strnjena, kot nekakšen emotivni torpedo, je v njunih zadnjih delih prevladala liričnost, bližja legi duetov Pie in Pina Mlakarja, s katerima ju marsikateri poznavalec rad primerja. Morda je to odsev drobnih telesnih omejitev, o katerih razpravlja Rosana, omejitev, zaradi katerih v njunem skupnem delu v ospredje potiskata druge kvalitete, zlasti intencionalnost giba.
Zadnji »odriv z nizkega starta«, Duet 016, sta splavila tik pred koncem lanskega leta. V seriji je sicer največ pozornosti dobila desetica, saj so jo z režiserjem Petrom Bratušo prelili v film, v katerem lahko plesalca spremljamo v urbanem okolju, kjer se njuna zgodba začne, na peščeni obali, kjer se njun ritem uskladi, in nazadnje pod rjuho, kjer – no, ja – še vedno plešeta. Tako Duet 010 kot dvanajstica sta bila nagrajena na mednarodnih tekmovanjih za koreografe, 010 je v Hannovru prejel drugo nagrado žirije in posebno nagrado kritikov ter drugo nagrado v Ludwigshafnu, 012 se je dve leti kasneje v Hannovru spet uvrstil na drugo mesto ter se prebil v jagodni izbor dvajsetih najboljših predstav iz Evrope v okviru plesne mreže Aerowaves. Nad dvanajstico se je navdušila plesna publika bienalnega festivala Gibanica, končni pribitek kvaliteti pa je bila Župančičeva nagrada. Cikel nagrajevanja dueti zaključujejo še s povodnim možem in novomeško Trdinovo nagrado. Največ jima pomenijo domače nagrade in priznanja, saj največ vračata in investirata prav v plesno sceno v Sloveniji.
Veriga predstav in vplivov
»Za plesalca je izjemnega pomena, da veliko nastopa,« je prepričan Luštek, »saj se lahko zgodi, da se plesalec ali plesalka med vajo obnaša popolnoma suvereno, na odru pa pogori.« Da sta sploh postala plesni par številka ena, sta se morala torej najprej ustrezno prekaliti. Na njuno srečo sta, kot pravi Rosana, lahko sodelovala z vsemi nosilci slovenskega sodobnega plesa. Koreograf Matjaž Farič je posredno zakrivil tudi njun ljubezenski odnos, saj ju je v predstavi Posvetitev pomladi vkomponiral v prvi duet. Oba sta svoj domicil ustvarila v Plesnem teatru Ljubljana ob neusahljivi podpori producentke Žive Brecelj, čeprav ju življenje vseskozi zanaša drugam, njega nazadnje v štab ekipe Iliade, njo v sodelovanje z vzpenjajočo se koreografinjo Kjaro Starič.
Pred tremi leti sta realizirala predstavo Korak v dvoje po Pii in Pinu, koprodukcijo zavoda Flota in novomeškega Anton Podbevšek Teatra, s katero sta se ne le poklonila legendarnima baletnikoma, temveč tudi približala maksimalni postavitvi slovenskega sodobnega plesa. »Čudovito bi bilo, če bi se lahko tudi v plesnem svetu uresničila tako velika predstava, kot je Iliada, s toliko podpore, sredstev, s toliko plesalci in kreativnega naboja.« Rosana še pove, da bi zanju, ki nista več rosno mlada, vendar kljub temu na vrhuncu svoje ustvarjalne kondicije, tovrstno delo pomenilo izkoristek vsega potenciala. Ob vsem, kar ju še čaka, pa se nadejata, da jima bo uspelo z enako strastjo in voljo odplesati duet pri manj gibljivih, a uvidevnejših šestdesetih letih.
