Avtorski projekt Pohorski bataljon, kot ga je skupaj s sodelavci in igralsko zasedbo zasnoval Jernej Lorenci, je pretresljiva in elegična, a tudi gledališko polnokrvna uprizoritev. Ta kljub trpki vsebini in značilnemu režiserjevemu minimalizmu skozi približno tri ure, kolikor traja, skoraj vse do konca brez posebnih težav ohranja tako estetsko čvrstost kakor tudi gledalčevo pozornost – kar gre na eni strani pripisati premišljeni zgradbi, na drugi pa čustveno silovitim ter pomensko nabitim prizorom, ki omogočajo, da se ta (še vedno razmeroma znana) zgodba o tragični usodi partizanske enote iz naslova razpre na raznovrstnih ravneh: kot »rekonstrukcija« nekega zgodovinskega dogodka skozi oči slehernika; kot zaris razmer v obdobju vojne oziroma svojevrsten premislek njenih mehanizmov; kakor meditacija o zagonetni večplastnosti človeške narave, ki je sposobna povzročati tako grozljivo zlo kakor ohraniti plemenitost celo v najtežjih okoliščinah; in navsezadnje tudi kot odsev protislovnosti današnjega trenutka, ko smo v naši bližini znova priča brezumnim morijam, hkrati pa si, zapredeni v vsakdanji ritem ponižujočega kolesja proizvodnje, potrošnje in hipnih zadovoljstev, kar težko predstavljamo, kaj v resnici pomeni sprejeti lastno smrt (zgolj) zaradi vrednot, v katere verjameš.
Povedano drugače, Lorenci »legendo« o Pohorskem bataljonu obravnava bolj kot neke vrste »veliki tekst« formativnega tipa, skozi katerega koplje proti jedru človeške eksistence – torej na precej podoben način, kot se je denimo v nekaterih prejšnjih uprizoritvah loteval narodnih epov, religijskih besedil in po malce drugačni poti tudi pravljic. Na ta »konstitutivni mit« določene skupnosti (kar je v slovenskem primeru v pretežni meri vendarle narodnoosvobodilni boj ali, če hočete, dogodki med drugo svetovno vojno z vsemi posledicami vred) se tudi tokrat ozre z rahle distance, brez sodb ali patetične drže, toda spoštljivo in občutljivo – pri čemer ga bolj od celovite freske zanima drobno tkivo »običajnih« življenj, vpetih v mrežo skrajnih izkušenj ter razpada dotedanjega sveta. Tudi sicer postavitev ponuja več prepoznavnih potez Lorencijevega gledališča: mizanscensko je izrazito statična in se izogiba nepotrebnemu spektaklu, bolj kakor na živahno odrsko dinamiko stavi na zvok besede, težo povedanega (in s tem preizkuša tako gledalčevo zbranost kot tudi lastno notranjo trdnost), na pomenljivo gesto in občasno natančno odmerjeno akcijo, pa tudi na sugestivno rabo predmetov – nadvse močna, navkljub svoji preprostosti, je recimo podoba na kup odvrženih oblek ob sklepu prvega dela (kostumi Belinde Radulović so nežno historično stilizirani). V enako usklajenem sozvočju s snovjo je tudi »skopa« scenografija, kot jo je zasnoval Branko Hojnik: določa jo zlasti vrsta polkrožno razporejenih stolov (ta je umeščena med velika črno-bela portreta ob robovih odra), na katerih nastopajoči – ki ponovno ne zastopajo nujno konkretnih »vlog« ali likov, temveč ustvarjajo kolektivno »izvajalsko telo«, znotraj katerega se izmenjujejo v podajanju vsebin – presedijo večino predstave.
Vendar vse to ne pomeni, da uprizoritvi manjka primernega tempa ali napetosti, četudi si Lorenci kot navadno vzame čas za grajenje vzdušja in konteksta (sama pripoved o Pohorskem bataljonu pride v resnici na vrsto šele v drugi polovici). Zanju poskrbi že besedilna podlaga, kot sta jo oblikovala režiser in dramaturg predstave Dino Pešut: gre za učinkovito montažo dokumentarnih gradiv (začne se z branjem okupatorjevega razglasa v zasedenem Mariboru), podatkov, pričevanj, zadnjih pisem na smrt obsojenih talcev in izvirnih avtorskih besedil, iz katere raste presunljiv, mestoma poetičen portret zatiranja in trpljenja, a tudi človeške moči in veličine. Dokončno ga pobarvajo predani igralski prispevki; med enajstimi nastopajočimi je skorajda neprimerno koga izpostaviti, toda v spominu vseeno nekako najbolj ostajajo Nina Rakovec, Matej Puc in Mirjam Korbar, pa tudi Jure Rajšp v »pasijonu« mladega Vančka.
