Da ne bo pomote, režiser Marko Čeh zagrizeno nadaljuje z razvijanjem svojega gledališkega jezika (ne glede na prejšnje, retrogardistične Hinkemanne v Sloveniji). Na odru tako ne boste našli podobe konkretne politične stvarnosti, uprizoritev deluje širše, na trenutke celo nekoliko abstrahirano. Tudi tokrat Čeha zanima ponazarjanje inhibiranih, tesnobnih stanj, ki jih iztrga racionalni, zavestni ravni. Ko se brezdelni jalovec, ki v kriznih časih vendarle hoče prehraniti družino/ženo, napoti v »freak show« (izbire ni: »ali – ali«), kjer pije kri in grize žive podgane in miši (»nemška moč, ki je meso postala«, ne bi mogla biti bolj ironična), se Čeh v estetiki predstave ne ujame na dobesedno, eksplicitno podajanje ekspresionističnih podob – podgane, obglavljeni otroci in prostitucija (dodamo lahko še kakšen prizor iz poezije Gottfrieda Benna ali nam bližjega Kosovela), ki jih je ob jalovosti zabrazgotinjene (politične) vesti ta tako imenovana »nemška tragedija« polna. Predstava ostane pri besedah in telesu, grebe globlje in globlje v temelje besedila, išče domiselne in jasne rešitve, vzpostavlja pritlehno in temačno atmosfero, v kateri je tudi najbolj učinkovita, saj vleče gledalca z močnim magnetizmom polnokrvnega gledališkega mehanizma.
Pri tem je nujno poudariti domišljeno, vizualno privlačno scenografijo Marka Turkuša, ki z odsevi sferičnih izložbenih oken ponudi fantastičen vrtiljak ekspresivno lebdečih podob. Svojo večplastno učinkovitost pa razkriva razvojno, skozi predstavo, in prepušča gledalcu preoblačenje pomenskega jedra besedila (celo prapor se vidi), kljub vsemu pa ga vrti v smer komutativnih kanalov, ki scensko inštalacijo cevi slednjič razkrinka kot navadno kanalizacijo. Precej predstavi doda igralska interpretacija Klemna Janežiča kot Hinkemanna z ravno pravim odmerkom fizičnega, ki udarja v ritmu klecavega teka v prazno, z mehaničnim posmehom (»Krivec, vzrok?«), in se sprašuje (»Mati, žena? Ta strašni svet je kriv, v katerem živimo.«), medtem ko vztrajno pada. Tu je še Maša Derganc, ekspresionistični portret groze, ki prevzame kompilacijo manjših vlog in nekakšen gibalni ironičen komentar sivi realnosti, predvsem pa ponudi nujno atmosfersko barvno dopolnilo (edina je odeta v živopisen kostum iz neke druge estetike). Vse skupaj toliko bolj učinkuje, kadar se jezik izmakne pravilnosti značilne odrske govorice.
Janežič upodobi izvotljenega, izdvojenega moža »zmrcvarjenega« potenciala, s spačenim, nedomačim obrazom »drugega«, ki tuli svojo resnico; Ernst Toller je dal Hinkemannu glas med političnim prestajanjem kazni v ječi. Predstava, ki je brezupno zavozlana v zagatno situacijo, je učinkovito izpeljana predvsem prek intimnega (igralskega) razcepa: bo zakonska žena vztrajala ali obupala? Nina Ivanišin namreč razpne krčevito zadržanje moralne/človeške dolžnosti in vprašanje zvezane svobodne volje. Precej manj gledališko ambiciozno, šibkeje, je vse to povezano z impotentnostjo kolektivnega, političnega, ki jo pusti kot preprosto politično moraliteto brez ločila in s tipskimi osebicami, kot so Šopir (Klemen Slakonja), Klafač (Matjaž Tribušon), Gliha (Vojko Zidar), Nebeščan (Marko Okorn) in Preprost (Gorazd Logar). Preprosto škoda je, da domiselni predstavi do konca zmanjka sape za intenzivnejšo zgostitev problematike in daljnosežnejšo investicijo.
