Virtuoznost, ki vse bolj izginja
Tomášik se je na svoji poti najprej srečal s folklornimi plesi, formo, ki ne temelji na izrazu, temveč na ritmu, dinamiki in gestičnosti, kar se je učinkovito zlilo z njegovo ljubeznijo do glasbe – če je ni celo kataliziralo, »kdo bi vedel, kaj je bilo prej«, pravi. Ugotavlja, da je doslej svoj navdih vedno poiskal prav v glasbi oziroma – navdih je skozi glasbo poiskal njega: »Ob poslušanju glasbe se mi odpirajo svetovi, porajajo asociacije, rojevajo se nove ideje za nove plese. To je vedno začetek, ki pa potem ni nujno razviden v predstavah.« Prepričan je, da ni ničesar takšnega, kar bi lahko imenovali tišina, vse se ovija v ritem, vse v naravi ima svojo dinamiko in kompozicijo. Kljub svoji ljubezni do glasbe, ki je abstraktna, poudarja, da je sam »na realnih tleh« in da si težko zamisli, da bi za ogrodje projekta uporabil nekaj nematerialnega ali, še natančneje, nekaj, kar je težko prevesti v telo. Zato ga v estetsko-idejnem smislu tudi v predstavi Sezona lova, ki jo pripravlja zadnje mesece, zanima mišična napetost telesa, ki ima to zmožnost, da poraja ritem, s tem pa tudi specifično ekspresijo in vsebino. Ker izhaja iz telesnosti, stremi k temu, da bi bile predstave, ki jih dela ali v njih sodeluje, dostopne najrazličnejšim profilom gledalcev. Zdi se, da je edina oprema, ki jo gledalec potrebuje, par oči, par ušes in potrpljenje oziroma zmožnost, da odrskemu dogajanju ali fenomenu omogoči čas, da se vraste v svojo končno obliko.
Sodeloval je v najrazličnejših formacijah, svojo mednarodno pot uveljavlja zlasti v plesni ekipi Les SlovaKs, katere člani so prijatelji že od otroštva, zato je, kot pravi Tomášik, njihov ustvarjalni proces kljub morebitnim konfliktom zelo harmoničen. V šali dodaja, da tu prijateljstvo stopa nad umetnost. Kot svojo osrednjo kvaliteto navaja občutek za ljudi in kolektivno ustvarjanje ter sodelovanje – prav zato je kemija med ustvarjalci Sezone lova stekla po vseh vektorjih, četudi projekt združuje zelo raznolike značaje in generacije. Med njegove odlike pa lahko umestimo vsaj še tehnično, plesno virtuoznost, za katero sam ocenjuje, da izginja iz sveta sodobnega plesa. Ta simptom pripisuje tempu zahodne civilizacije: vse bi radi dosegli v najkrajšem možnem času, nekdo komaj dobro zapleše, pa bi že posegel po zvezdah in nagradah, svoje znanje bi že rad predajal naprej.
Umetnost omogoča postanek
Seveda, opozarja Tomášik, obstajajo tudi v tej frenetičnosti izjeme, veliki talenti, ki jih ni bilo treba dolga leta disciplinirati. Hitrost in nestrpnost po njegovem mnenju ne določata le plesne izobrazbe, temveč včasih tudi sam delovni proces in raziskavo: »Včasih se prehitro odločimo, kako bomo ravnali. Opažam, da se izgublja pomen raziskovalnega procesa, opušča se raziskava sama, nekam bi radi prispeli, ne da bi opravili zahtevano pot. Doma na zofi sestavimo predstavo, v studiu, ko gre zares, pa pohitimo in preskočimo tisto, kar je nujno. Po eni strani tako lahko hitro opustimo ideje, saj jih ne moremo do konca preveriti, po drugi pa jih lahko fiksiramo, še preden jih preverimo v tretji dimenziji.« Tomášiku gre vselej za ravnovesje, za dialog med intelektualnim in fizičnim; gre mu za to, da se raziskava izpelje do konca z enakim fokusom. Pršenje ne poraja dobrega rezultata ne za koreografa ne za plesalce, še najmanj pa od tega dobijo gledalci. Samega sebe brzda in pomirja predvsem s fizično aktivnostjo, naj bo to ples ali joga, važno je, da lahko »zadiha v trenutek«.
Počuti se privilegiranega, da lahko uči na različnih evropskih izobraževalnih ustanovah, med njimi na SEAD, na belgijskem Dans Centrum Jette in na danski šoli Statens Scenekunstskole, kot učitelj je gostoval tudi pri Zagrebškem plesnem ansamblu in drugje. Pomembno je, poudarja, da nekaj »poveš takrat, ko imaš kaj povedati«, zato ne pristaja na produkcijo zaradi produkcije, niti ni vanjo prisiljen iz finančnih oziroma statusnih razlogov, kot se rado dogaja. Ko se loti projekta, se mu scela preda, navadno za dlje časa, kot je običajno – tako v Sezono lova vlaga vso svojo psihično energijo že od letošnjega marca.
Čeprav je nastopal v zgledni verigi predstav in se pod nekaj del podpisal tudi kot avtor, je prepričan, da je na koreografski poti komajda shodil: »Mlad sem še, v koreografskem smislu se še iščem in z vsakim svežim avtorskim projektom stopam dlje in višje.« Kot koreografa ga lahko zanima čisto vse, saj je po njegovem mnenju vsaka stvar zanimiva, če se ji dovolj posvetimo. In prav umetnost je danes tista, ki nas uči in nam pomaga, da se lahko v stvari, odnose in ljudi okoli sebe resnično poglobimo, omogoča nam, da gremo tako globoko, da nas te stvari in odnosi tudi oplemenitijo. »Uprizoritvena umetnost me mora spremeniti, nekaj se mora zgoditi ne le na odru, temveč tudi v meni samem. Nikoli pa ne morem vedeti, kakšna bo ta sprememba. Pomembno je le, da jo zaznam.«