Uvodni sobotni večer mednarodnega festivala Mladi levi je postregel z dvema predstavama, ki ju sicer ne bi mogli uvrstiti med »velike« oziroma »prestižne« produkcije, s kakršnimi prireditve te vrste običajno postrežejo ob začetku – vendar sta kljub temu ponudili več kot učinkovit vstop v preplet festivalskih vsebin, ki se bo v Stari elektrarni, Slovenskem mladinskem gledališču in na različnih lokacijah po Taboru nadaljeval vse do konca tedna. Uprizoritvi Smrdljivi koncert na štirih tacah, s katero sta nastopila Alice in Davide Sinigaglia, ter Je radost II, ki jo podpisuje Aljoša Lovrić Krapež in izvira iz njegove magistrske predstave na znameniti praški akademiji DAMU, sta si v osnovi resda precej različni, prva na primer izdatno temelji na besedi, medtem ko v drugi ni izrečen niti en sam stavek, vseeno pa ju družijo nalezljiva neposrednost, mladostna energija, živahna glasbena podlaga in prepletanje različnih umetnostnih zvrsti, kar so navsezadnje poteze, značilne tudi za sam festival.
Izšolani in udomačeni
Set bobnov, klaviature in nekaj mikrofonov – to je pravzaprav vse, kar za svoj Smrdljivi koncert na štirih tacah potrebujeta brat in sestra Sinigaglia, ki v nekaj več kot pol ure trajajočem nastopu povežeta gostobesednost slam poezije, hrupnost zvočnih zidov, zafrkljive popevčice in nekam pankovski cinizem, pri tem pa se (tudi) skozi pasjo perspektivo ozreta na monotono nesmiselnost sodobnega vsakdana. Ta se še močneje občuti, če živiš v letoviškem mestu, kjer se ne dogaja nič, razen v tistem mesecu ali dveh, ko sicer opustele ulice preplavijo turisti, ki popivajo po gostilnah in nočnih klubih.
Dramaturško premišljeno, s strastjo izvedeno predstavo je mogoče brati kot izraz besa in nemoči, tudi kot neke vrste »slovo od mladosti«, ko se zaveš, da te bo sistem vsak čas uklonil na podoben način, kot se to zgodi dobro vzgojenemu psu, ki pohlevno maha z repom in kaka le na sprehodih, pozabil pa je, kako ugrizniti – ali pa se boš stanju stvari (pa čeprav s pomočjo droge ali joge) tako ali drugače prilagodil kar sam. Toda hkrati izzveni tudi kot krik upora proti odtujenosti, duhovito sočna kritika razmer, ki niti v instagramski resničnosti noče povsem pozabiti na razredni boj.
Radost ustvarjanja
Če je »smrdljivi koncert« udaril naravnost v sredino, se za predstavo Je radost II (sicer nekakšno ritualno zlitje predmetnega in fizičnega gledališča) sprva zdi, da si bo za ekspozicijo vzela več časa: pred začetkom je na prizorišču zgolj nekakšna instalacija iz dveh košev in telefona, ki pa jo takoj nato odnesejo, nadomeščati pa jo začnejo skrajno raznoliki predmeti, ki jih na oder vleče in prinaša peterica akterjev: pralni stroj, zofa, lestev, smetnjak, nakupovalni voziček, trampolin... Ampak to, kar je morda v prvih trenutkih videti samo kot kakšna »priprava« za uprizoritev, ki utegne slediti, kmalu postane »uprizarjanje« samo: nastopajoči, v rokavicah in z varilnimi maskami na glavi, iz zaodrja nosijo nove in nove reči, jih na raznovrstne načine pritrjujejo na tiste, ki so že na odru, in pred občinstvom nastaja malce kaotična, a vse večja konstrukcija, ki začne polagoma spominjati na kak čudaški mehanizem ali pač svojevrsten »gledališki totem«, ki ga z naraščajočo zagnanostjo gradi prisotna druščina.
Sestavljanje najprej poteka v tišini, slišati je mogoče le zvoke različnih snovi, ki ječijo, škripajo, drgnejo druga ob drugo, postopno pa se jim pridružijo repetitivni, vse glasnejši ritmi, po katerih ob grmadenju in vezanju vse bolj živahno poskakujejo performerji, a tudi gledalci, pritegnjeni v nekakšno obredno kopičenje, v akt navdušene, »gole« ustvarjalnosti, ki se ne meni za omejitve racionalnega tipa. Skulptura je nenasitna, zahtevati začne še stole obiskovalcev, ki nato obstojijo ob robu dogajanja, dokler to na neki točki ne obmiruje: akterji se naselijo v dele kolosa, svetilke se prižgejo, vključi se sesalnik, plasti šumov ter zvokov se začno znova nalagati druga na drugo. Nekakšna »orgija objektov« torej, ki med drugim deluje kot jasna prispodoba združevalne moči gledališča.
