Igro iz leta 1971, ki sta jo za slovensko praizvedbo prevedla režiser in dramaturginja uprizoritve, Eduard Miler in Žanina Mirčevska, je v gorenjščino priredil Ciril Roblek. Da »u živlenu ni meu zegna«, izvemo o eni izmed oseb v uvodu v igro, pa da je »usak soje sreče kuvač«, kakor pravijo tovrstni pregovori, ki jih zakonca Hlevar pridno uporabljata, ne da bi se dejansko zavedala manka, ki se ob njih kaže – in sicer manka pristnejše, celovite verbalne komunikacije. A takšno soočenje s štirimi osebami igre je pravzaprav uprizoritvena izpeljava oziroma premena dramskega začetka na način ostrega vstopa v dejanje: osebe zagledamo že takoj skupaj, vsako v svoji »luknji« pri obedu (mlaskavem hranjenju) v osrčju doma, ki, izhajajoč iz Kroetzevega naslova, dobi podobo hleva. Vendar scenografska zasnova Branka Hojnika, iz desk zbito prizorišče z več odprtinami (v talnih se nahaja tudi seno), ni le enostavna upodobitev naslovnega poimenovanja, temveč deluje širše: z oblikovnim osredotočanjem na bistveno denimo omogoči gladke prehode v prostorskih spremembah, odprtine pa služijo tudi prikazu omejenosti. V hlevu se srečamo z ozkostjo pogleda in grobostjo ravnanja; tu je še duševna prizadetost mladoletnice, dekleta s posebnimi potrebami Beppi, ki je od bližnjih deležna predvsem udarcev vsakršnih oblik, a bolj kot njena prizadetost je opazna duhovna prizadetost tistih, ki ji te udarce zadajajo.
Vesna Slapar v vlogi Beppi prepričljivo poda vrsto čustvenih stanj, skozi katera prehaja dekle: strah, da bi ji, ker je po omejenem prepričanju prestara za igro s punčkami, odvzeli njeno dragoceno imetje, povzroči panično reakcijo, ob stiku s šaljivostjo tudi njo prevzame veselje za male domislice, navdušena večkrat posnema dejanje, ki se ji zdi zabavno. Polnokrvno utelešenje Beppi, tako v telesni drži kot mimiki, je v ospredju igralskih interpretacij, a izraziti so tudi prispevki drugih treh nastopajočih, Petra Musevskega v vlogi hlapca Seppa, ki Beppi zlorablja, a je do nje tudi zelo topel, in ki se pravzaprav kot moški realizira šele v odnosu z njo, Vesne Jevnikar, ki kot Hlevarjeva izvaja strašen pritisk nad Beppi, nestrpna že zaradi dekletovih napak in težav pri branju, groba, saj zmore gledati z le ene perspektive; in takšen je tudi njen mož Hlevar Boruta Veselka, brutalen, brez sočutja do živega bitja, psa, ko ga vodi gon po maščevanju.
Pri Hlevarjevih je v režiji Eduarda Milerja ostra uprizoritev, vse od ekspozicije, ki s posameznimi elementi, tudi na ravni kostumografije (zanjo je poskrbel režiser sam), vnese nekaj komičnega materiala – a smeh ob spremljanju prikaza bivanja zgolj bazičnega obsega naposled pojenja. Ostra v oblikovanju podobe družbe, ki ni zmožna razviti resnične človečnosti; s posluhom za sicer redkobesedno dramo, v kateri pa ne manjkajo prizori masturbiranja, seksa ali nekontroliranega iztrebljanja in ki jo v svojem branju intenzivira do režijskega sklepa, vnosa poporodnega žrtvovanja kot temačnejšega zaključka od bolj odprtih možnosti dramskega konca.
