Praktično razprodana Gallusova dvorana Cankarjevega doma nocoj pričakuje krstno izvedbo glasbeno-scenskega projekta Igra o Antikristu, oratorij po mariborski nadškofiji, ki na dokumentaristični način sledi zgodbi finančnega in naposled še moralnega zloma mariborske nadškofije. Ustvarjalci, pri tem gre v prvi vrsti za člane umetniškega kolektiva Was ist Maribor?, ki ga sestavljajo igralec Aljoša Ternovšek, režiserja Sebastijan Horvat in Matjaž Latin ter dramaturginja Andreja Kopač, pomen te predstave vidijo predvsem v tem, da izhaja iz dejanj konkretnih posameznikov, glavnih akterjev največje dolžniške zgodbe samostojne Slovenije.
Omenjenemu kolektivu, ki »lokalne teme prenaša na globalno raven«, so se pri oblikovanju »oratorija« pridružila še druga ugledna imena: izvirno glasbo je zložila skladateljica Nana Forte, nastopajočim – med katerimi so tudi solisti ljubljanske Opere Branko Robinšak, Saša Čano in Robert Vrčon – dirigira Marko Letonja, sodeluje še Slovenski komorni zbor, poleg vseh drugih pa tudi približno dva ducata prostovoljcev, ki bodo imeli vlogo »ljudstva«. Toda pot do uprizoritve ni bila preprosta: za marsikoga kontroverzno vsebino je pri oblikovanju v umetniški dogodek vsaj od letošnjega februarja spremljalo tudi nekoliko dvoumno dogajanje: predstava, ki opero združuje s klasičnim gledališčem in performansom, naj bi bila po prvotnih načrtih uprizorjena na odru SNG Maribor, vendar je bila od tam skoraj svetopisemsko izgnana. Po tistem, ko je bila po večmesečnem dogovarjanju s SNG Maribor le podpisana pogodba o sodelovanju in so že stekla prva usklajevanja z ustvarjalci in zborom, je kolektiv Was ist Maribor? presenetila odpoved projekta s strani gledališča. SNG Maribor je kot razlog odpovedi sodelovanja navedel finančne reze, zaradi katerih so bili primorani preklicati tri načrtovane premiere; toda kot je ob tem opozoril Sebastijan Horvat, mariborska hiša niti ne bi prispevala denarja, temveč infrastrukturo, od zbora in igralcev pa do dvorane, ki je pri izvedbi tako zajetnega projekta izjemno pomembna.
Ko je že kazalo, da s predstavo ne bo nič, pa je roko (in dvorano ter tehnične usluge) ustvarjalcem ponudil Cankarjev dom, podvigu, ki ga producira zavod Maska, pa so se kot koproducenti pridružili še Slovenska filharmonija, Narodni dom Maribor, Lutkovno gledališče Ljubljana in KUD Borza.
Resnične žrtve in rablji
S finančnim zlomom mariborske nadškofije in njenim orjaškim dolgom se je javnost seznanila leta 2011, ko jo je prvi razkril italijanski novinar tednika L'Espresso. Seveda je ironično, da je slovenski javnofinančni dolg, za katerega je Vatikan vedel že precej prej, razkril tuji novinar; nikakor pa ni ironično, kot pravi soustvarjalec oratorija Aljoša Ternovšek, da bomo cerkveni dolg poplačali slovenski davkoplačevalci. Predstava Igra o Antikristu izhaja iz dileme, komu, koliko in v čigavem imenu celotna država plačuje ta dolg, katerega nastanek sovpada z začetkom razkroja socialne države pri nas. Avtorji projekta ugotavljajo, da so izvedenci za dušo in moralo tu postali poroki za varnost finančne investicije, ter predstavo podpisujejo z Voltairovim aforizmom, da je treba tisto, kar je preneumno, da bi izrekli – zapeti.
Uprizoritev se torej nanaša na preteklo in sedanjo stvarnost, na realne žrtve in realne rablje. Ob tem Matjaž Latin v zvezi z razliko med umetniškim in realnim dogodkom poudarja, da je v zadnjem času prišlo do obsedenega omejevanja tega, koliko realnega še sme vase zajeti umetniško delo, kakor da gre za dve povsem ločeni ravni: »Naša ekipa se veliko ukvarja z vprašanjem angažiranosti v umetnosti. Zanima nas, kdaj umetnost prestopi mejo realnega in obratno.« Sebastijan Horvat dodaja, da ga zanima predvsem umetnost, ki ni produkcija večnih humanističnih resnic, pač pa se je zmožna vpisati v realnost in proizvajati realne učinke ter si »umazati roke z blatom sveta« okoli nas. »Ljubim in zahtevam takšno umetnost, ki gledalca postavlja v pozicijo, da se mora pred samim sabo učlovečiti ter se vsakokrat znova odločati, kakšen je njegov odnos do obravnavane tematike,« pravi Horvat.
Na vprašanje, kakšnega realnega in umetniškega učinka predstave se potemtakem nadejajo ustvarjalci, pa Latin odgovarja, da mora umetniško delo učinkovati na več ravneh. »En sam usmerjeni učinek bi bil izjemno dolgočasen. Konec koncev si želimo, da bi predstava sprožila javno polemiko.« Na vprašanje, kako se ob tako kočljivi tematiki izogniti moraliziranju, Latin opomni, da v predstavi proti Cerkvi nastopajo z njenimi lastnimi sredstvi, da torej »moralizirajo nazaj«. Igra o Antikristu Cerkvi nastavi ogledalo in »antikriste« pripelje nazaj tja, od koder so izšli.
Dejstva, izjave in Sveto pismo
Tako Horvat kot Latin se strinjata, da predstava ne prinaša nobenih novih informacij, temveč poskuša narediti korak naprej. »Že ptiči čivkajo, da je na pohodu neoliberalizem in da nam vladajo korporacije, hkrati pa se vsi čutijo odvezane ukrepati, češ, nič se ne da spremeniti. Vsi mi verjamemo, da je mogoče nekaj spremeniti, zato smo tu.« Aljoša Ternovšek ne misli, da bodo s predstavo spremenili svet, poudarja pa, da jo delajo zato, ker jo je treba. »Tudi če se nihče drug ne bo ukvarjal s tem, umetniki nosimo odgovornost, da ljudem sporočamo bistvene stvari oziroma tisto, kar mislimo, da je prav.« Za razliko od večinske gledališke produkcije pri nas si pri tem upajo zavzeti jasno etično pozicijo, še dodaja.
Dramaturginja Andreja Kopač, sicer avtorica končne različice besedila, pove, da je generalni okvir predstave dokumentarističen, vendar ne izrazito preiskovalen, kot je bil na primer pri njihovem prvem projektu Was ist Maribor, posvečenem vzponu in propadu industrijskega giganta TAM, ko so sodelovali z novinarjema Vasjo Jagrom in Almo M. Sedlar. Tokrat rokujejo z informacijami, ki so javnosti v celoti znane: uprizoritev vključuje dejanske izjave akterjev, glavnih predstavnikov mariborske nadškofije, in njihova ravnanja. Faktično raven besedila spremljajo svetopisemske vsebine oziroma citati iz evangelijev, do kakšnega trka pri tem pride, »pa se razodene v predstavi sami«.
Kopačeva opozarja, da sicer zajemajo iz cerkvenega in religioznega konteksta, vendar želijo spregovoriti o globalni krizi. »Za delo ekipe Was ist Maribor je značilno, da vsebina določa formo. Če smo se v Was ist Maribor ukvarjali s sesutjem mariborske industrije in je ta vsebina nekako naložila obliko socialistične proslave, nam je tokratna vsebina narekovala glasbeni dogodek. Glasba je namreč 'vnebovzetna' umetnost, kakršno naj bi bilo tudi poslanstvo Cerkve. Hkrati pa vsebini predstave pritiče tudi forma moralitete.« Glasbo je, kot omenjeno, napisala skladateljica Nana Forte, ki je pri komponiranju izhajala predvsem iz besedila in se naslonila tudi na sakralno zvočnost, na gregorijanske korale in cerkvene napeve. »Glasba je napisana tako, da je poslušljiva in da obenem ustreza glavnim akterjem ter jih poudarja. Vsak od njih ima tako svoj značilen zvok,« pojasnjuje.
Po nocojšnji premieri vsaj za zdaj ni predvidenih več ponovitev oratorija, ga pa bodo jutri v koncertni izvedbi predstavili tudi v mariborski dvorani Union.
