Program Mlado Mladinsko, ki so ga pred leti začeli izvajati v Slovenskem mladinskem gledališču (SMG), je namenjen vključevanju mladih v gledališko ustvarjanje in javni diskurz. Uspešni predstavi Svoje usode krojači, ki je v njegovem okviru nastala pred dvema letoma, zdaj sledi nova, Umetnost vojne/Umetnost miru, katere premiera bo nocoj ob 19. uri v spodnji dvorani SMG, v prihodnjih dneh pa bo sledila še vrsta ponovitev. Režirala jo je Ana Duša, v njej pa bodo nastopili člani druge generacije kolektiva Mlado Mladinsko; tečajniki, pretežno stari med 16 in 19 let, so bili izbrani na odprti avdiciji pred približno letom dni.
Vsebina nastajala sproti
»Pri tovrstnih projektih, ko torej delaš s skupino nepoklicnih igralk in igralcev, od katerih pa pričakuješ, da bodo hkrati soustvarjalci vsebine uprizoritve, je pred začetkom procesa težko predvideti, v katero smer se bo predstava obrnila,« ugotavlja Ana Duša. »Kot režiserka imaš lahko na začetku že docela izdelan načrt uprizoritve, toda dokler zares ne spoznaš sodelujočih, njihovih zanimanj in načina razmišljanja, ne moreš biti prepričana, da je ta sploh ustrezen.«
Izhodišče za predstavo je bila rusko-ukrajinska vojna, vendar so kmalu ugotovili, da so vojne, četudi smo z njimi obkroženi, za mlade razmeroma daleč. »Iskali smo torej način, kako razmišljati o nečem, kar vidiš na televiziji, a se te ne tiče, niti se te zares ne dotakne,« pojasnjuje Ana Duša. Izkazalo se je, da je mladim stik z vojno resničnostjo najlaže vzpostaviti preko zgodb še živečih sorodnikov, in ravno skozi izmenjavo teh pripovedi so se začeli odpirati motivi, iz katerih so nato z improvizacijami in pogovori oblikovali vsebino predstave. Ta se dogaja v obleganem mestu, pri čemer kraj in čas nista podrobneje določena.
Ubijati ali umreti?
»Eno od vprašanj, ki se je postavljalo skozi vse te zgodbe, je bilo, ali bi lahko ubili človeka oziroma v kakšnih okoliščinah bi to lahko storili,« dodaja sogovornica. »Tako smo se lahko poskusili vživeti tudi v položaj, ki je sicer mladim neznan – ko se začne vojna, namreč ne moreš biti več pacifist ali individualist, kar velja za večino sodelujočih. Ne razmišljaš več, kaj bi rad počel v življenju in kje bi živel, ampak si potisnjen v položaj, ko moraš na fronto, ubogati ukaze in biti pripravljen ubijati ter umreti.«
Poleg iskanja čustvenega stika z vojnimi razmerami so bile pomemben del procesa tudi študijske ekskurzije po krajih, ki jih je na različne načine zaznamovala vojna, kot so recimo Sarajevo, Jasenovac ali območje ob soški fronti, je pristavil direktor SMG Tibor Mihelič Syed. »To je bila izkušnja, ki se nas je močno dotaknila in nam odprla nove perspektive,« priznava Filip Klančnik, eden od štirinajstih nastopajočih mladostnikov. Med njimi je osem fantov in šest deklet, velika večina jih živi v Ljubljani. Eden sicer prihaja iz Bosne in Hercegovine, dva pa iz Rusije; slišati bo mogoče kar pet različnih jezikov. Poleg Ane Duša so kot mentorji sodelovali še Blaž Šef, Janja Majzelj, Matej Recer, Vito Weis (vsi v predstavi tudi igrajo), skladatelj Mitja Vrhovnik Smrekar, kostumografka Nina Čehovin in oblikovalka maske Vanja Djuran.
