Novi projekt kolektiva tako poveže gledališki izraz s filmskim; trojica avtorjev izvajalcev in trojica filmarjev skupaj oblikujeta tridelno celoto, ki skozi Camusa in izbor njegovih formulacij preide od Srečne smrti prvega dejanja prek Zavestne smrti drugega k Naravni smrti sklepnega dejanja. Drugače povedano, od (sizifovske) ponavljajoče situacije, ki ji ni videti konca, ali tudi situacije, kjer dejanje umanjka, prek izgube potrpljenja oziroma prehoda k dejanju pa do umeščanja v še konkretnejši trenutek našega časa s prevpraševanjem samega upora (danes). Ali, še drugače: medtem ko prvo dejanje izpostavi nepremakljiv obstoj v situaciji, drugo dejanje, ki ga generira uporni ne, vodi k premiku (katerega končna cena je tudi življenje), tretje dejanje pa kaže različne oblike upora oziroma zajema razmišljanja pripadnikov našega ljudstva o uporu. To stori z dokumentarnim Virčevim kratkim filmom Optimisti, ki da besedo različnim prebivalcem Dolenjske in njihovemu prostodušnemu izražanju, obenem pa prikaže še brezbrižen odnos množice do posameznikove javno podane podobe želenega življenja »v popolnoma drugačni državi«.
Dokumentarni pristop sledi igranima kratkima filmoma, Bičkovemu beleženju preteklih trenutkov družinskega življenja V temi in Dvornikovemu budnemu sledenju nosilcu dejanja Odhod. Gre torej za tri različne filmske podpise, tako kot je celota, ki svoj gledališko-filmski značaj zgradi bolj skozi sosledje kot kompleksnejše prepletanje izrazov, ločena na sestavne dele, kljub temu da so med njimi nekateri stični elementi. Takšna je denimo podoba avtorjev vsakega od segmentov oziroma izvajalcev gledaliških prizorov po vsakem od predvajanih filmov kot nekakšnih utelesitev camusovskega upora; tudi prisotnost psa na odru postopoma pokaže vez z nekaterimi besedilnimi izpeljavami. Ob tematski in oblikovni raznovrstnosti delov pa se vendarle zdi najučinkovitejši tretji (Jordan – Virc), tudi zaradi večje dinamike in vnosa materiala, ki za vrhnjo (komično) plastjo razkrije še drugo sliko naše stvarnosti.
Kolektiv Beton Ltd. se s svojim novim projektom in skozi moč Camuseve misli tako ukvarja s temeljnimi eksistencialističnimi vprašanji, ki v obdobju (nedavnih) uporov – kot tudi potrdi uprizoritveni zastavek ustvarjalcev – kličejo k ponovnemu razpiranju. Vseeno pa uprizoritev v svoji uresničitvi deluje, kot da predvsem razprostre tematizirani material in pri tem ostaja bolj kot ne na elementarni ravni obravnave.