O erotiki, trolih ali pač Rdeči kapici

Dahlsveenova je redna gostja osrednjih evropskih pripovedovalskih festivalov ter avtorica in univerzitetna profesorica pripovedovanja v Oslu. Kot diplomirana pripovedovalka in igralka svoje delovanje umešča v gledališko sfero, ki je ne ločuje striktno od pripovedovalske. Vendar poudarja, da se nikoli ne prelevi v like iz zgodb. »Uporabljam sicer dramaturška orodja, da oživim karakterje, a ne igram vlog, saj se hočem z občinstvom srečati kot jaz sama.« Svoj repertoar gradi predvsem na nordijskem izročilu, ki vključuje od kratkih šaljivih zgodb do celovečernih pripovedi, ki izhajajo iz nordijskih sag. Pripovedovalske veščine razgrinja tako pred otroki kot odraslimi.

Smisla za pripovedovanje se je nalezla od svojega dedka, ki je rad ustno delil resnične zgodbe, legende in vsakdanje pripetljaje, vendar s to obrtjo nikoli ni služil. Heidi Dahlsveen razkriva, da je bila izbira tega poklica zanjo kot klic, ki se je je dotaknil resnično globoko, in si zdaj ne predstavlja, da bi počela kar koli drugega. »Najboljše pri tem je, da zgodb nikoli ne zmanjka, zato se tudi pripovedovanje nikoli ne končna,« še argumentira svojo izbiro.

Ni ekstremno popularno, ampak tistih nekaj, ki nas deluje kot pripovedovalci, imamo dovolj občinstva. Ko sem začela z nastopi pred skoraj 20 leti, nihče ni vedel nič o pripovedovanju zgodb. Pripovedovanje je seveda zakoreninjeno v naši tradiciji, saj je človeško pripovedovati, vendar smo nanj nekako pozabili, zato mnogi mislijo, da pripovedovalci že kakšnih 100 let ne obstajajo. Z leti se situacija vse bolj spreminja, saj je pripovedovalcev na Norveškem vse več, pa tudi na univerzi v Oslu je mogoče študirati pripovedovanje. Sicer te tu ne izobrazijo, da postaneš profesionalni pripovedovalec, saj je študij prekratek, a se vsekakor naučiš nekih osnov. Je pa študij uporaben za nekatere druge poklice, kjer so potrebne pripovedovalske veščine, kot denimo za učitelje, knjižničarje ali novinarje.

Res je, da s tem poklicem ne obogatiš, a lahko preživiš. Sama sicer približno pol časa delam tudi kot učiteljica pripovedovanja na univerzi. Moja najštevilčnejša publika so otroci v šolah. Norveške šole imajo na programu namreč veliko umetnosti v različnih oblikah, od gledališča, literature in glasbe pa do pripovedovanja. To pomeni, da večina pripovedovalcev zgodb kroži po šolah. Če hočeš biti profesionalni pripovedovalec, moraš pripovedovati tudi otrokom, saj se na ta način največ naučiš. Otroci so namreč vedno iskreni v svojem odzivu in povedo direktno, če ne marajo neke zgodbe ali če se jim kaj zdi dolgočasno, medtem ko je odraslo občinstvo vedno vljudno, četudi mu kaj ni všeč.

Hitro čutim, če izgubim občinstvo, če se morda dolgočasi ali me ne razume. Nastop sicer vedno vnaprej pripravim, a zlahka spremenim program, če opazim, da publika ni pri stvari. Ko poslušalci izgubijo energijo, jih največkrat pozivam h kakšnemu odgovoru, čeprav običajno nisem z njimi v neposredni interakciji. Zavedam se, da je precej težko samo sedeti in aktivno poslušati. Poleg tega si mora poslušalec ustvarjati svoje podobe, kar ga lahko precej miselno izčrpa. Občinstvo je tako treba trenirati poslušanja. Tudi pripovedovalec mora biti v prvi vrsti dober poslušalec.

Predvsem kreira skupnost, kajti zgodbe hranijo skupnost in skupnost hrani zgodbe. Poleg tega se zaradi pripovedovanja ljudje srečujejo ter se skupaj zabavajo in smejejo. Seveda je pomembno tudi zato, ker po njem spoznavamo korenine. Za otroke je pripovedovanje dobrodošlo, ker krepi jezikovne sposobnosti in ker zgodbe spodbujajo domišljijo, saj si morajo ob njih ustvariti svoje slike. Biti pripovedovalec je vsekakor pomemben poklic, saj sta naša identiteta in kultura sestavljeni iz zgodb.

Norveške ljudske zgodbe so zelo neposredne, v njih ni nepotrebnega govora in dolgih opisov čustvovanj; hitro preidejo k bistvu in občinstvo pritegnejo z akcijo, čemur pravimo vikinški stil. Na drugi strani je denimo v italijanskih ljudskih zgodbah veliko govorjenja, okrasnih pridevkov ali obsežnih opisov ljubezenskih scen. Norveški jezik ima manj besed kot ostali jeziki, kar pomeni, da obstaja manj besed, ki jih lahko uporabimo pri pripovedovanju. Za to je kar nekaj razlogov. Prvi je ta, da je Norveška dolga in razpotegnjena dežela in so zato ljudje včasih živeli zelo daleč drug od drugega. V času, ko so Norveško zasedli Danci, pa je nastala mešanica različnih dialektov in tako je naš današnji jezik pravzaprav osnovan na danskem jeziku.

Na splošno so v ljudskih zgodbah to zagotovo troli, velika kruta bitja, podobna drevesom, gozdovom in goram. Sama najraje pripovedujem tiste stare ljudske zgodbe, za katere menim, da nas nagovarjajo še danes. S pripovedovanjem tako pogosto kažem zaskrbljenost za sodobni čas. Denimo po tem, ko smo julija 2011 doživeli napad Andersa Breivika, sem se v zgodbah posvetila motivu zla, ki je v severnih mitih in poeziji resnično pogost, saj ti vsebujejo številne agresivne akcije in slike.

Res je. Številne od njih so sicer neumne kot neumne šale, vendar nekatere, četudi so stare že več stoletij, govorijo o problemih, ki jih še vedno imamo v razmerjih, kar je po mojem mnenju fascinantno. V norveški tradiciji sicer ni prav veliko erotičnih zgodb, zato za njimi brskam tudi v drugih kulturah. Večina naših ljudskih erotičnih zgodb je bilo zbranih in objavljenih šele leta 1977, saj so bile pred tem tabu, kar se mi zdi izjemno zanimivo glede na to, da se v številnih drugih norveških zgodbah pojavljajo zelo agresivni momenti, kot so poboji otrok ali pretepanje žensk, pa to nikdar ni bil tabu. Cenzura je torej tudi v ljudskih zgodbah potekala neuravnoteženo.

Sama sem privrženec tega, da pripovedovalec uporabi svoj jezik, svoj dialekt in tako naprej. Vem, da nekateri pripovedovalci zelo zvesto sledijo temu, kar preberejo, vendar je to zame nesmisel, saj so bile ljudske zgodbe napisane v nekem določenem preteklem času. To, kar je napisano, ni resnično, temveč je resnično srečanje med teboj in zgodbo. Sama torej precej spreminjam pripovedi, ampak to seveda počnem že veliko let in zato poznam zakonitosti ljudskih zgodb. Ne moderniziram zgodbe samo zato, ker jo želim modernizirati, temveč mora obdržati estetsko in etično funkcijo. Pripovedovalci moramo zapisane zgodbe znova oživiti.

Med takšnimi je zagotovo Rdeča kapica. Danes je to sicer priljubljena zgodba za otroke, vendar je bila sprva ustvarjena za odrasle. V ustni tradiciji je bila to zgodba o mladi ženski, ki rani sebe, da bi prelisičila volka in pobegnila pred njim. Prvi jo je zapisal Charles Perrault, ki je želel poudariti predvsem, da je za mlade ženske lahko usodno, če same hodijo naokoli in se pogovarjajo s tujci. Ker v njegovi verziji junakinja na koncu umre, sta brata Grimm v zgodbo nato vnesla moškega, lovca, ki jo reši. Te percepcije o neumni in naivni mladi ženski, ki ne zna sama rešiti situacije, danes ne morem sprejeti. Večina to zgodbo danes bere enako kot tedaj, ko je bila zapisana, kar je povsem narobe, saj se moramo zavedati, da je ta pogled na žensko star več stoletij. Zdi se mi šokantno, da je zgodba sploh še vedno popularna. Ko torej pripoveduješ zelo stare zgodbe, je treba biti izjemno previden, saj so te zamrznjene v času. Ne moreš se jih enostavno naučiti na pamet in jih ponuditi poslušalcem, ampak je treba upoštevati njihov historični in kulturni kontekst.