Kjer se gledališka režija sreča s plesom, obstaja nevarnost, da ena umetnostna sila zasužnji drugo. Do tega je prišlo tudi v predstavi 20th Century Fog, vendar ne tako, da bi režija plesu naložila veliko odgovornost fabulativnosti (zadeva bi se sicer izrodila v muzikal), temveč je ples v predstavo umeščen kot shizoidna motnja – in to kljub temu da večina odrskega dogajanja temelji prav na njem. Način, kako je strukturirana koreografija, sporoča, da bi Megla stoletja rada bila izključno gledališki dogodek, vendar kot gledališki dogodek sploh ne bi mogla spregovoriti; rada bi bila neplesna ali brezplesna, vendar takšna sploh ne bi mogla biti. Ples potrebuje, ker ples prav tako kot zgodovina, ki naj bi bila zalet predstave, ničesar ne izraža, ima pa zmožnost postavljati razlike, beležiti kulminacije ter z diferenciacijo ustvarjati želene učinke.
Razlika plesanja je postavljena med uniformno, skorajda militantno gestično gibanje in (estetizirano) norenje. Kadar plesalci (Ana Štefanec, Luke Thomas Dunne, Ida Hellsten, Bence Mezei, Tamás Tuza) norijo, to sicer počnejo sočasno, vendar vseeno vsak zase kot individuumi; skupaj so zares le, ko izvajajo kontrolirane gibalne fraze. To razmerje spremljajo različni videoposnetki, ki segajo vse od izsekov iz Olivierovega Hamleta iz leta 1948 do kompilacij najavnih špic različnih hollywoodskih produkcijskih studiev; tudi posnetki sami se gibljejo na osi med umetniško vrednostjo in zabavljaško brezveznostjo, torej med tistim, kar nas iz posameznikov kultivira v skupnosti, in onim, kar nas priteguje v bebavo zasebnost. Tako ples/gibanje kot video uresničujeta enako dramaturško krivuljo in se tako gibljeta med nadzorovano kulturnim (tudi militantnost je kulturna, pomnimo) in razpuščeno barbarskim. Zataknilo pa se je pri načinu plastenja vseh sestavin predstave – pomembni podporni elementi so bili tudi glasba in različni govorni posnetki –, saj je to občasno privedlo do pomenskega hrupa in tudi do pomenske praznine (polnilo zaradi polnila): režijska odločitev za vzporejanje Hamleta in virtuoznega gibanja plesalk, recimo, niti videu niti plesu ni pridala ničesar bistvenega; med nepotrebnimi vrivki so bili še nastopaški prizor z lip singing na pesem Henry Lee in igračkanje s predstavitvami nastopajočih v njihovih maternih jezikih (temu bi vulgarno rekli »poceni fora«).
Konec predstave je tudi njen (ne zgolj simbolični) vrhunec. Igra asociacij, organizirana okoli besedne verige flight (beg) – fight (boj) – fright (strah) – feed (živež) – fuck (»fuk«), se razpusti v pomenski kaos, v nastopaštvo, izposojeno pri pornografiji, v zavajanje, izposojeno pri industriji zabave. Ko se plesalci v poslednjem na pol porno norenju slečejo, se ugasnejo luči. Očitno je dialektiko med umetnostjo in zabavo mogoče zajeziti le, če se v tem svetu nič več ne dogaja. Tako svet kot oder sta v dialektični megli in s tem pravzaprav ni čisto nič narobe – to v 20th Century Fog ne postane predmet moralne razprave.
