Predstava predvsem poskrbi za prijetno presenečenje, presenetljivo simpatičen in zabaven dogodek. Zakaj presenetljivo? Težek je že zalogaj »hommagea« Zupanu s tistim večnim vprašanjem: »Mu slediti po duhu ali črki?!« Za hiter poklon navedimo: lansko 100-letnico Zupanovega rojstva so obeležili s številnimi študijami, simpoziji in tudi bralno uprizoritvijo njegove še neobjavljene drame. A uprizoritev Zastave – Mož – Slepota ni običajna, ampak deluje po trenutno (romaneskno) popularnem narativnem principu »treh v enem«, pa četudi se morda zdi kolaž treh Zupanovih dram (Atentator in kralj, Črvi, Bele rakete lete na Amsterdam) v istem večeru in na istem odru hkrati (za nameček še skupaj z nekaterimi njegovimi pesmimi) precej nemogoč podvig. Ob tem so vse tri drame dramaturško zastavljene kot »projektivni«, prihodnostno naravnani (politični) projekt: opraviti imamo z vajami za gledališko predstavo, nočjo pred eksekucijo, zasliševalnico oziroma sojenjem in ubijanjem polnočne samote… Toda uglasbeni songi Boštjana Narata se povsem v stilu predstave zlijejo z viskijem ali prekajeno zaletavostjo, hudomušno senčenje zdaj igra na popevkarske (v nagibu šarmantno razpoloženega Jurija Zrneca) zdaj na bolj »pankersko« uporniške note (Klemen Janežič) – oba sta nekakšna obraza, različna pola Zupana; eden po podobi, v fizisu in drži napet, strasten kadilec in upornik proti hipokritski družbi in očetu, družbeno nedotakljivem veljaku Dolinarju; drugi bohemski, nedoumljiv in neulovljiv. Celota ponuja več Zupanovih obrazov, ti so celo na potisku kostumov.
Precej kompleksnih štren se naplete: lik Dolinarjeve iz Črvov (Saša Pavček) je obenem režiserka amaterske predstave Atentator in kralj (tega igra tisti veljak Dolinar, njen mož), v kateri nastopajo kot igralci tudi liki iz Belih raket, ki lete na Amsterdam. Uprizoritev se postopoma zgošča in iz površinskih dovtipov, ovohavanja in spoznavanja besedila ter komentiranja Zupanovega teksta (od zunaj) zarije vedno globlje vanj, ko povezuje tri drame, vidike in obraze Zupana v eno (dramaturginja je bila Darja Dominkuš). Oporo ji daje serija izvrstno narejenih igralskih skic z nalašč odbrano komedično talentirano zasedbo, zlasti v Belih raketah, kjer je Alojz Svete spet v elementu kot drobencljavi in mencavo ponižni, a nevarno eksplozivni delavec Tonič, prav tako izvrstna pa je Maša Derganc kot omalovažujoča, tudi lahkoživo spogledljiva Lela (kot neke vrste podvojeni alterego iz Črvov odseva Tina Vrbnjak). Predstava skokovito in s filmskimi rezi prehaja med dramami in se iskrivo poigrava z uprizoritvenimi postopki, od afektirane igre amaterskega gledališča do prizorov mučenja in političnega izigravanja. Idejno so v fokus postavljeni predvsem Črvi, za resnobno poanto obeh drugih dram boste morali pogledati globlje, vendar pa se ob skoraj triurnemu frivolnem sestavljanju uprizoritev precej muči s tem, kako izostriti družbenokritično poanto. Impotenca družbene revolucije kot zupanovska grenko ironična, predvsem osebna katastrofa že, ampak: se morda ne bi dalo manj dolgovezno razplesti štrene?
Če malce zamižimo ob vseh socialističnih pritiklinah, se tekst sliši sodobno. Besedila so duhovita in nabrita, gledališko mesena, našpičena, psihološko izostrena, družbeno »oporečna«, lažno moralizatorstvo jim je odveč, dileme so razprte: ko je nekaterim dovoljeno vse, uporniško razkrinka »vse« kot goli teater. In kaj dejansko pusti uprizoritev ob tako razburkanem, zabavnem, svežem, prav nič mlačnem, a seveda svojskem pečatu na Zupanovem portretu? Bi morala ali zmogla, zastavljena kot je, sploh storiti kaj več?
