Poleti leta 1993 si je Lotos Vincenc Šparovec, danes eden nosilcev repertoarja Mestnega gledališča ljubljanskega, kot 21-letni študent igre poiskal priložnostno zaposlitev na tovorni ladji Bočna, ki se je odpravila proti Gvinejskemu zalivu. Sredi Atlantskega oceana je med opravljanjem vzdrževalnih del padel z ladje, ne da bi to kdo opazil – ladja je odplula naprej, sam pa se je znašel v morju, daleč od vseh obal in brez upanja na rešitev, ki pa je po čudežnem spletu okoliščin vseeno prišla. Zdaj se je odločil, da bo o dogodku, ki je v preteklosti skozi širjenje mestnih govoric pridobil že skoraj mitološke razsežnosti, prvič spregovoril javno, odkrito in brez sprenevedanja – v gledališkem dokumentarcu Človek v morju, ki ga bo krstno izvedel nocoj ob 20. uri na Mali sceni MGL.
»To je tretji iz nabora tako imenovanih avtorskih monoprojektov, h katerim smo med epidemičnim zaprtjem gledališč pozvali člane našega ansambla,« pred premiero pojasni direktorica in umetniška vodja MGL Barbara Hieng Samobor. »Ko mi je Lotos prinesel besedilo, v katerem je opisal svojo zgodbo, in predlagal, da ga oblikuje v uprizoritev, sem nemudoma privolila – ocenila sem namreč, da ne gre zgolj za privlačno temo, temveč tudi za izvrstno literarno predlogo.« Kot dodaja, bi po taki pustolovščini, kot se je pripetila Šparovcu, v Hollywoodu verjetno posneli film, katerega glavni igralec bi bil gotovo vsaj nominiran za oskarja, protagonist predstave pa se je projekta lotil precej bolj asketsko, v skladu z vsebino, ki jo je mogoče povzeti zelo jedrnato: »Moški. Sam. Sredi praznine.« Pa četudi je to v primeru praznina gledališkega odra.
Poklon upanju in tovarištvu
Kot poudarja Lotos Vincenc Šparovec, pri projektu ni šlo za željo po izpostavljanju samega sebe, temveč predvsem za poklon upanju, ki ga zgodba nosi v sebi in ki je bilo v času, ko je nastajala zamisel za uprizoritev, tudi sicer vsem nam nujno potrebno. »To, da me je ladja, s katere sem padel, po več kot štirih urah našla sredi odprtega morja, v pomorstvu velja za čudež. Sprašujem se, kaj se je takrat dejansko zgodilo in kaj sem pravzaprav čutil čisto sam v oceanu. Ali mora človek res priti do skrajnega roba življenja, da spozna, kaj je zares pomembno?« Dodaja, da ga je pri predstavi zanimalo tudi, kaj se zgodi igralcu, če mu vzameš vlogo, režiserja in vse drugo, tako da na odru ostane sam s svojo zgodbo. »To ni več igra, verjetno ni več niti predstava, vsekakor pa je dogodek in nedvomno je izpoved.«
O prigodi dolga leta ni hotel pretirano govoriti, saj mu je kmalu po vrnitvi začelo presedati, da ga vsi sprašujejo le o tem. »A tudi sicer to ni bilo nič takega, s čimer bi se lahko hvalil; zgodila se mi je pač nesreča, ki si je nisem želel – ni šlo za neki osebni dosežek, ki bi ga občutil kot uspeh.« Svojo izkušnjo je do končne odrske oblike pripeljal v sodelovanju z dramaturginjo Iro Ratej, ki pravi, da je bil to najbolj nenavaden projekt, s katerim se je srečala. »Tako kot je edinstvena zgodba, je bilo edinstveno tudi ustvarjanje predstave z Lotosom – ta je najprej napisal predlogo hemingwayskega tipa, kratkih stavkov, neposredno in zelo povedno, nato pa se je spoprijel še s podoživljanjem tega dogodka.« Pri pripravi uprizoritve, ki je po mnenju Šparovca tudi poklon pomorstvu, tovarištvu in posredno »duhu nekega časa, ki ga ni več«, so sodelovali še Iris Kovačič, Peter Bratuša, Maja Cerar, Andrej Koležnik in Sašo Dragaš, v njej uporabljene ladijske predmete pa je prispevala Splošna plovba.
