Dramaturginjo in teatrologinjo, raziskovalko in muzejsko svetovalko Mojco Kreft, častno članico Šentjakobskega gledališča, pa tudi v.d. direktorice Slovenskega gledališkega inštituta, ujamem na poti na premiero. Če ne tam, se »gledališka prijateljska srečanja«, kot jih imenuje, zgodijo v klepetih na ulici ali pa kje drugje. Dragocena so. Midve posediva v kavarni, očara me njen stavek: »Spim v premorih med branjem.« V njeni osebni knjižnici je več kot 6.000 knjig – Mojca Kreft verjame v znanje. In v delo. Leta 2016 je prejela nagrado za življenjsko delo Združenja dramskih umetnikov Slovenije.
Kot dramaturginja posameznih uprizoritev in avtorica esejev ste sodelovali z večino slovenskih poklicnih gledališč. Tudi z Gledališčem Pekarna, med leti 1973 in 1976, ko ga je vodil legendarni dr. Lado Kralj.
Da. Svoboda misli in raziskovanje, me še vedno spominsko in tudi čustveno zelo vežejo na delo v tem gledališču. Lepo je bilo, denimo, sodelovati z Ljubišo Ristićem pri predstavi Tako, Tako, pa pri predstavi Jaz sem gospa Marija, z režiserjem Boštjanom Vrhovcem, Petrom Božičem in Pavletom Zidarjem. S toplino se spominjam dela z Dušanom Jovanovićem, Miletom Korunom, z dramaturgoma Lojzetom Filipičem, in Tarasom Kermavnerjem. Ta eruptivni intelektualni potencial je vselej rojeval srečne uprizoritve.
Bili ste umetniška vodja Lutkovnega gledališča Ljubljana, tam ste delovali tudi kot dramaturginja. Ste na katero od predstav iz tistega časa še posebno ponosni?
Zelo lepa izkušnja je bila, ko je v Lutkovnem gledališču Ljubljana poetično besedilo Daneta Zajca Zakaj in Vprašaj prvič režiral Mile Korun. Selektor Dalibor Foretić je to uprizoritev uvrstil v spremljevalni program festivala Borštnikovo srečanje, tako je Lutkovno gledališče Ljubjana prvič sodelovalo na tem pomembnem slovenskem gledališkem festivalu.
Je bilo kasneje, v službi, treba prevzeti tudi kakšno dramaturgijo po službeni dolžnosti?
Da, v Mestnem gledališču ljubljanskem je bilo takih kar nekaj, tudi, ko sem pripravljala program sezone kot večkratna vršilka dolžnosti umetniške vodje. To je bilo avtorsko delo, ki je včasih izzvenelo tudi polemično in se je soočilo z nenaklonjenostjo neumetniških faktorjev, tudi političnih zunanjih dejavnikov, nekaterih članov sveta gledališča, celo z zagovorom pri ideološki komisiji. V sezoni 1980/1981 sva z dramaturgom Markom Slodnjakom zasnovala sezono slovenskih dramatikov vseh generacij. Še danes sem prepričana, da bi bila sijajna! Žal ni bila izvedena; zaposlitev v inštituciji včasih prinese težko umljive usode.
Z uprizoritvijo predstave Ivana Cankarja Za narodov blagor v režiji Gojmirja Lešnjaka Gojca ste 25. maja letos sklenili svoje umetniško vodenje Šentjakobskega gledališča. Kljub temu, da tu igrajo nepoklicni igralci, se postopki vašega dela niso v ničemer razlikovali od dela v poklicni inštituciji.
Umetniško vodenje Šentjakobskega gledališča sem zaključila, ker sem gledališču in upravnemu odboru obljubila vodenje samo za dve leti. Vesela sem Gojčeve režije in ansambelske igre vseh v zasedbi in odobravajočega aplavza s skandiranjem na premieri. Z uprizoritvijo Cankarjeve komedije smo delovno zaključili sezono 2021/2022 in obeležili 100-letnico gledališča.
Kaj ste, ko ste leta 2020 prevzeli funkcijo umetniškega vodje, Šentjakobskemu gledališču želeli dati? Kakšna je bila vaša vizija? Ste jo uresničili?
Vizija o tem, da je treba pripraviti sezono ob 100 letnem jubileju gledališča, je sledila misli, ki so jih izpisovali v tem gledališču vsi ustvarjalci: »Slovenska in evropska dramatika v ujetosti časa.« Bila je v celoti uresničena, repertoar je bil prepleten z dialoškimi zgodbami sodobne slovenske drame in evropske gledališke dramske klasike, ki naj ne bi umanjkala tudi v gledališču, kot je Šentjakobsko. Odločila sem za nekatere avtorje dramskih besedil, ki v bogati stoletni gledališki zgodovini Šentjakobskega gledališča Ljubljana še niso bili uprizarjani – za Samuela Becketta, Bertolta Brechta, Gogolja, Molièra...
S 14. februarjem 2022 ste prevzeli vodenje javnega zavoda Slovenski gledališki inštitut kot vršilka dolžnosti direktorice. V Slovenskem gledališkem muzeju ste že delovali; kot kustosinja ste med leti 2001 do 2009 vodili zvočni arhiv in pridobili strokovni naziv muzejska svetovalka. Vodenje ste prevzeli po odstopu dozdajšnje direktorice Mojce Jan Zoran, ki je inštitut vodila od leta 2014. Slogi boste vodili do imenovanja novega direktorja oziroma največ eno leto. Kako to, da ste se odločili za ta korak?
Nepričakovan klic z Ministrstva za kulturo Republike Slovenije s prošnjo in tudi pojasnjevanjem, zakaj me prosijo za »vskok« v v. d. funkcijo direktorice Slovenskega gledališkega inštituta, me je močno presenetil. K odločitvi, da ponudbo sprejmem, je pomembno pripomoglo tudi zaupanje, ki so mi ga izkazali na Ministrstvu, pa tudi zaposleni na Inštitutu. Pomenilo je namreč zaupanje v stroko in ne prevzem politične funkcije. Delo Slovenskega gledališkega inštituta sem spremljala ves čas, poznam vse, ki v njem sodelujejo - zaposlene in zunanje sodelavce, letni načrt dela in finančni plan sta bila sprejeta, moja naloga je uresničiti obetaven zastavljeni program. Vsebinsko delo sem zagotovo mnogo lažje prevzela, saj se ves čas ukvarjam s področjem gledališča in ga spremljam.
Kakšno je vzdušje v Slovenskem gledališkem inštitutu? Letos obeležuje 70. letnico delovanja.
Delo na razvejani sceni ustvarjalnosti, zgodovinjenje gledališča, raziskovanje, postavitve novih razstav, izdajanje strokovnih in znanstvenih publikacij, zbiranje gradiva, arhiviranje,... – vse to je za nas izziv. Upravni postopki, zakonodaja in finančno poslovanje so od mene zahtevali čas »učenja«. Svoj čas zahteva tudi digitalizacija gradiva, saj je v nenehnem razvoju. Odnosi med zaposelnimi v SLOGI so izjemno delovni, odlični, sodelovanje in uresničevanje začrtanih časovnic poteka, ni nikakršnih etičnih ali moralnih dilem, le dela za prav vse zaposlene je zelo veliko. In ne na koncu: slovenska javnost in celo strokovni krogi se premalo zavedajo, da je Slovenski gledališki inštitut z Gledališkim muzejem edina tovrstna visoko strokovna inštitucija v Sloveniji. Je javni zavod, ki ni bil ustanovljen naključno, temveč z vedenjem, da je treba ohranjati gledališko izročilo in dediščino. Vsekakor bi se morala razviti raziskovalna dejavnost z novimi zaposlitvami visoko izobraženih ljudi, vsaj postopno – to je ena od naših nalog.
