Drugi dan Mladih levov se je s projektom 3. julij 1998, nič nikoli zares ne umre najprej predstavil Filip Mramor, ustanovni član kolektiva Počemučka, sledil je »uprizoritveni sprehod« DISKOlektiva z naslovom Aplavz, za nočni »podaljšek« pa je poskrbela tehnoburleska Tatovi podob kolektiva The Feminalz, ki je na festivalu doživela svojo 99. in 100. ponovitev.
Podoba minulega časa
Filip Mramor, predstavnik mlade gledališke generacije, je na AGRFT diplomiral iz gledališke igre, že v času študija deloval tudi v številnih projektih in prejel nekaj priznanj. Študij je nadaljeval na praški akademiji DAMU, predstava 3. julij 1998, nič nikoli zares ne umre, s katero je nastopil na letošnjih Mladih levih, pa je njegovo magistrsko delo na programu snovalnega gledališča in gledališča objekta.
Predstava se začne s pripravami, protagonist skuša zagnati projekcijo, a ima tehnične težave, ki se postopoma spremenijo v čakanje: nekaj je narobe, tehnologija je stara, VHS-kasete, vidimo le »sneg« ali pa informacijo o nedelovanju projektorja, zato nas med čakanjem mladenič tolaži s pladnjem, polnim rezin korenčka in kumare. Tako blaži nelagodje, svoje in naše, pridruži se še pomočnik, tudi ta nas zalaga z zelenjavo. Čakanje na Godota se seveda spreminja v dogodek sam, gledalec že ugiba, ali se bo sploh kaj zgodilo.
A se: končno na platnu zagledamo posnetek nekega lendavskega sestanka iz starih časov, na katerem je še posebej opazna nekdanja predstavnica madžarske manjšine Maria Pozsonec. Za kakšen sestanek je šlo, ni jasno, večina gledalcev v dvorani gotovo ni poznala niti Pozsončeve, a letnica iz naslova predstave nam morda datira tudi datum posnetka. Hkrati pa se je leta 1998 rodil tudi Filip Mramor … Tu je izmenično viden tudi star posnetek nastopa mladih citrarjev, brez zvoka – vse skupaj se zdi kot nekakšna napol izgubljena podoba minulega časa, ki jo postopoma prekrije še več »tehničnega osebja«; in tudi kužek pride. In odide.
Dvoumnost ploskanja
Zasnova Aplavza, »uprizoritvenega sprehoda«, ki ga je pripravil DISKOlektiv oziroma Gregor Kamnikar, je zanimiva: skupino ljudi, ki morajo ves čas molčati, vodi po mestu, in ko kateri od njih zagleda kaj lepega, zaploska. Skupina se ustavi in ljudje poskušajo ugotoviti, kaj je bilo tisto lepo, zaradi česar je nekdo zaploskal. Morda ne najdejo ničesar, morda je zanje lepo nekaj drugega; nikoli ne bodo izvedeli, saj je molk zavezujoč. Povorka krene naprej.
Ideja senzibilizacije ljudi za to, kar nas obdaja, za odprtje oči, za drug, drugačen pogled na isto in za naš pogled skozi oči drugega je nekaj, kar je v svetu vsiljenih podob in definicij lepega, ki postaja predvsem bleščavo tržno blago, nedvomno dragoceno. Težava Aplavza pa je točno aplavz: potem ko posameznik zaploska, da bi opozoril na nekaj lepega, namreč zaploskajo tudi vsi ostali – njemu in sebi.
A kaj pomeni aplavz? Pomeni potrjevanje sebe in drugih, skupinsko nagrado, zahvalo, skratka ves psihološki kozmos teambildanja (samo)podobe – iz sveta tišine, odpiranja drugemu in okolici, drugačnega pogleda na lepo smo spet pri nagrajevanju: kot skupina nagrajujemo sami sebe, potrebujemo potrdilo, izgrajujemo ego, molčečno introvertiranost pa prekinja hrup (samo)nagrajevanja. In ker se ta hrup vsakič ponovi, postane ritem trenirane množice. Aplavz spodnese samega sebe.
