Če participatornost kot ena vidnejših programskih značilnosti sooblikuje tokratno izdajo Mladih levov, pa je festival, ki sicer že karakteristično kaže interes za umetniške prijeme tega tipa, na letošnji okrogli mizi že v naslovu obenem izpostavil tudi Pasti participatornosti v umetnosti. Dogodek je poleg moderiranega pogovora pravzaprav služil tudi predstavitvi projekta Create to Connect, evropske mreže za vzpostavitev močnih – in trajnih – vezi med različnimi stranmi umetniškega področja, torej med avtorji in producenti del ter njihovimi preučevalci in občinstvom, s katerim naj bi tudi sodelovali v raziskovanju novih načinov delovanja.
Ob predstavitvah posameznih participatornih projektov in partnerjev mreže se zdi pomemben predvsem prispevek moderatorke pogovora, hrvaške umetnostne kritičarke in teoretičarke Une Bauer, ki je v uvodu poudarila obstoječi pogled na participatorno delo kot bolj politično od konvencionalnega dela profesionalnih ustvarjalcev; torej na participatornost, ki je v umetniškem svetu deležna tudi očitkov amaterizma, vendar s strani privržencev (ki jih, kot kažejo predstavljeni projekti, ni malo) ne bi smela ostati brez kritične refleksije. Kajti participatorna praksa nima več avtomatično radikalnih konotacij, kot jih je lahko imela nekoč. Participacije je namreč danes, denimo na družbenih omrežjih, veliko, toda ta v samem načinu ni ravno politična, saj pravzaprav deluje tržno. Ob pomembnosti tovrstnega prevpraševanja je Una Bauer poudarila še dejstvo, da participatornost ustreza novi obliki potrošništva, to je ekonomiji izkušnje, ko potrošnik ne kupuje več blaga, ampak izkušnjo. Sam občutek večje angažiranosti se lahko tako izkaže tudi kot problematičen, saj komunikacija morda ne seže prek neposredne izkušnje. Zato se odpira vprašanje, kako bi lahko participatorni projekti, namesto da ponekod ubirajo prijeme kapitalističnega sistema, imeli močnejši odmev.
Ko festival stopi v mesto
Stalnico festivala je ob tematski okrogli mizi običajno predstavljal tudi koncert. Letos so se Mladi levi odločili za spremembo in so namesto na glasbeni večer v središču mesta raje povabili v Metelkova mesto, kjer je bila na ogled izbrana slovenska produkcija, zabavna predstava posebnega tipa – tehnoburleska Tatovi podob. V samem središču Ljubljane na Prešernovem trgu pa že tretji dan poteka projekt argentinskega avtorja in režiserja Mariana Pensottija v sodelovanju s štirimi pri nas delujočimi literarnimi ustvarjalci, Gabrielo Babnik, Noahom Charneyjem, Dijano Matković in Goranom Vojnovićem. Sometimes I Think, I Can See You je zastavljen kot projekt, ki poteka na območju javnega prostora – glede na tokratno in siceršnje izvedbe očitno takšnega, kjer se zbira veliko ljudi, ki so tudi dovolj raznovrstni –, in sicer tako, da vsak od piscev beleži in (refleksivno) nadgrajuje svoja opazovanja, ki jih lahko neposredno prebiramo na večjih zaslonih.
Tako opazovana je denimo lahko neka oseba, ki, zatopljena v svoje misli, morda niti ne zazna, da je opazovana in s tem že tudi protagonistka mikrozgodbe, ki nastaja ob poskusu prodiranja v njeno intimo. Ali pa se med opazovalko in opazovano vzpostavi komunikacija, ki prispeva k oblikovanju same pripovedi. Morda pa opazovalec zajame nekoliko širše dogajanje v svoji bližini in ga začini s komentarji, na primer o turističnem zanimanju za lokalne znamenitosti ali ubiranju narodno-zabavnih viž. Pristopi so kakopak odvisni od piscev. Sam projekt, instalacija z morebitnim interaktivnim momentom, ki se na svoj način spreminja v vidno opazovanje kot tako, pa se tudi resnično udejanja šele ob pozornosti gledanih oziroma gledalcev.
Otroci na pragu novega dne
Otroke kot nastopajoče v gledališki predstavi smo na Mladih levih lahko videli že pred tremi leti; tedaj je kolektiv Gob Squad gostoval z Before Your Very Eyes, delom, v katerem so otroci s privzemanjem vlog, ki naj bi jim bile lastne v odraslem svetu, slednjega tako postavljali pred oči (odraslega) gledalca. Predstava je sklepala trilogijo gentske produkcijske enote Campo, pod okriljem katere je tokrat kot »vizualni in uprizoritveni odgovor« na omenjeno trilogijo nastala predstava Next Day. Njen režiser Philippe Quesne je namreč ohranil okolje, ki je otrokom blizu, to je prostor igre.
Tako je prizorišče, v globini katerega je projicirana slika stanovanjskih blokov (njihove stvarnosti), podoba zunanjega območja, ki pa ga trinajsterica otrok naseli z nenehno spremenljivimi podobami svojega domišljijskega sveta. A ta kajpak črpa iz resničnosti – od uvodnega koncerta prek novih gradenj, ki jih ustvarjajo s penastimi kockami, v igro s temi za trenutek povabijo tudi občinstvo (ki je, kot se izkaže, nad tem navdušeno), pa do priprave hrane/segrevanja palačink, ki si jih prav tako razdelijo z gledalci, njihovo izvajanje vodi naravnost neverjetna organiziranost (dneva, naslednjih dejavnosti). To je prava mala združba skorajšnjih superherojev, ki seveda nima časa za počitek, saj jo (naslednji dan) že čakajo novi boji s številnimi problemi našega časa. Predstava z režiserjem, a obenem otroška igra, ki, kot je zanjo značilno, nekaj pove tudi o odraslem svetu.
