»Po eni strani smo si želeli projekta, ki se ne bi klavstrofobično vrtel znotraj Slovenije, na drugi se nismo želeli spustiti v prevladujoč evropocetričen diskurz, in tako se je porodila ideja o jugofuturizmu, o premisleku nekega dogajanja z robne pozicije, ne skozi oči generacij, ki bi nanj gledale skozi zgodovinsko in nostalgično perspektivo, ampak kot na možnost nečesa, kar se lahko vedno znova odpre,« je na včerajšnji predstavitvi Maskinega delovanja povedala direktorica Anja Lobnik.
Projekt Jugofuturizem (YUFU), katerega vrednost so prepoznali in podprli onstan meje, sta »kot nikoli končano zgodbo, ki je vredna vnovičnega začenjanja,« koncipirala Pia Brezavšček in Rok Bozovičar, nastajal pa je postopoma: pred dvema letoma se je začel s konferenco Prekarnost ali samoupravljanje?, lani v okviru ljubljanskega grafičnega bienala s Konferenco YUFU, zdaj pa še v sodelovanju z beograjskim Bitefom - tam bodo izpeljali konferenco z naslovom Šelestenje trenirk prihodnosti.
Nekraj, idealen za izlet
Da tema jugofuturizma da misliti, kažejo teksti v novi številki Maske, posvečeni YUFU, ki segajo od teorije do hibridnih form in fikcije, od dvoma (Asja Bakić: »Ko rečem, da je jugofuturizem past, mislim predvsem na to, da je podoben zataknjenim vrtečim vratom, ki današnjim levičarjem ne dopuščajo optimistično korakati v prihodnost.«), do literarnih in hibridnih prijemov. Goran Ferčec se je lotil opisa razkošnega hotela Haludovo na Krku, ki ga je zgradil ameriški milijonar, da bi združil kapitalizem in socializem. Hotel je obratoval le eno leto, od leta 1973 naprej pa razpada: »Preplezamo zid. Vstopimo na lastno odgovornost. Pogledamo ruševino in jo prepoznamo. To je ruševina, ki smo si jo vedno želeli videti. To je ruševina, boljša od vseh ruševin. Ruševina vseh ruševin. Nekraj, ki je idealen za izlet.«
Iz Maskinega založništva
V letošnjem in prihodnjem letu se obeta pet knjig, in sicer Umetniško delo: nevidno delo in dediščina jugosovanskega socializma, v katerem se Katja Praznik ponovno postavi po robu zahodnemu razumevanju umetnosti kot posledici strasti po lastnem izrazu in dejavnosti; tematiko tokrat presoja skozi pojem »nevidnega dela«.Jasmina Založnik se v raziskavi Zavzemanje prostorov za nove uprizoritvene prakse posveti performativnim praksam skozi osvajanje prostorov, knjiga Nehajmo že sami s sabo. Antipriročnik za osebnostno rast francoskega avtorja Laurenta de Sutterja pa govori o problemu osebne identitete in vprašanju odnosa do samega sebe v času, ko se od nas nepopustljivo zahteva osebnostno rast; avtor analizo utemelji na inovativnem branju temeljnih kategorij rimskega prava. Aleš Mendiževec se v delu Naključje in jaz. Filozofija za Louisa Althusserja loteva razmerja med nujnostjo in naključjem, pri tem pa poskuša polemizirati s sodobnimi filozofijami ter s pomočjo filozofije Louisa Althusserja ustvariti nov koncept naključja, poimenovan »aleatorična struktura«.
Tudi Catherine Malabou se loteva naključja v delu Ontologija naključja. Esej o destruktivni plastičnosti, in sicer na stičišču filozofije, psihoanalize in nevroznanosti. Izhodišče je vprašanje spremenjene osebnosti, ki je včasih posledica naključne nesreče, v kateri so poškodovani možgani. Kot posledica težke travme ali bolezni se zgodovina subjekta razcepi, tako da vznikne neka nova osebnost, ki nima nobenega predhodnika in ki sobiva s staro. Gre za nespoznavno osebnosti, katere sedanjost nima nobene preteklosti, prihodnost pa ne bo nikoli prišla. To je nekakšna pošast, katere prihoda ne more pojasniti nobena genetska anomalija. Gre za nekakšno eksistencialno improvizacijo.
