V okviru Kjara's Dance Project, ki deluje kot nekakšen stalni plesni ansambel (vendar brez enakih privilegijev), je Kjara Starič Wurst realizirala že štiri predstave. Plesno pot si je sicer formalno utirala na srednji baletni šoli v Ljubljani, doslej pa je nastopala v vseh središčih modernega in sodobnega plesa v Evropi in po svetu. Trenutno živi v Milanu, kjer sodeluje s Centro Arte Danza.

V Cankarjev dom se s Kjara's Dance Project vračate že četrtič. Kakšna koreografinja ste postali v preteklih štirih letih?

Tako jaz kot plesalci smo postali zrelejši. Vsak projekt te popelje skozi proces dela, ki je nekakšen čustveni vrtiljak – vse od začetne zagnanosti, dvomov, skrbi, pretirane pozitivne ali negativne energije in utrujenosti do neverjetne energije na odru, ki ti da nov zagon za ponovni proces. Vsakič, ko greš skozi vse to, dobiš malo več zaupanja in miru – in takrat lahko pride ven še več ustvarjalnosti. V tem času sem razvila neki prepoznaven slog, skozi katerega zelo rada raziskujem in prikazujem življenje ter odnose.

Triptih raziskuje vprašanje identitete, toda mar ni vsaka koreografija že nekakšen podpis, znamenje avtorstva? Ali drugače, mar nismo s koreografijo in koreografom že vselej pri identiteti?

Seveda se v vsaki koreografiji do neke mere zazna koreografovo osebnost. Vseeno pa je drugače, ali je izhodiščna tema za razvoj koreografije identiteta ali pa zgodba Romea in Julije. Vsak od nas je šel s tem izhodiščnim vprašanjem v popolno drugo smer. Kar seveda spet razkaže naše osebnosti – naše misli, naša zanimanja, tisto, kar želimo o sebi odkriti in povedati. Mislim, da je dodana vrednost projekta Triptih ravno to – videti, kako se z isto temo spopadejo trije različni koreografi, trije različni ljudje.

Kjara's Dance Project je pobuda, ki združuje mlade plesalce in jim ponuja zlasti možnost, da delajo to, za kar so se izobraževali. Kako sicer ocenjujete možnosti mladih plesalcev za integracijo v slovenski in mednarodni plesni svet?

Mislim, da je težko posploševati. Vsekakor pri nas manjka profesionalnih plesnih ansamblov. Imamo več orkestrov ali profesionalnih gledaliških ansamblov, ples pa je pri nas še vedno nekaj, s čimer se ukvarjaš, dokler si ne najdeš službe ali greš študirat. Zavedam se, da je Slovenija majhna, a mislim, da ima prostor za še en profesionalni ansambel. In potem mogoče ne bi bilo toliko samostojnih projektov z zasedbami zgolj enega ali dveh plesalcev. V Sloveniji narediti projekt z več plesalci je namreč res zelo težko. Zakaj se ne bi več ljudi povezalo in skupaj naredilo nekaj zares kakovostnega?

Kako pa doživljate dejstvo, da v sodobni ples vstopajo nešolana, netrenirana, tako rekoč ulična telesa? Je takšna liberalizacija dobra za ples in plesalce?

Sem zagovornica tega, da vsak pleše slog, ki si ga želi. Plesalci in publika so raznovrstni. Ne bi se smeli deliti in izključevati, ampak podpirati raznolikost. Tako kot v tujini. Zato pa me moti, če prevlada ena določena niša, ki je finančno podprta, vse drugo pa kot da ne obstaja. To se mi zdi zelo nevarno za razvoj plesne scene, hkrati pa je mogoča tudi izguba občinstva, ki ga mogoče zanima prav tisto, česar se ne prizna in ne podpre. Sama cenim plesalce z izvrstno baletno tehniko, neverjetnim znanjem in mehkobo sodobnega ali modernega plesa, ki lahko odplešejo zelo raznovrsten repertoar. To je običajno tudi v tujini, kjer delitev ni. Plesalci morajo biti dobri v vsem. Več svobode in moči, kot ju ima tvoj gib, več globine lahko prispevaš enemu ali drugemu slogu.

Je v svetu baleta ali modernega plesa sploh smotrno pričakovati, da plesalci ne bodo mladi? Navsezadnje jih večina svojo kariero konča okoli 35. leta.

Mislim, da je zdaj v tujini že zelo jasno, da se starost plesalcev vse bolj viša. Koreografe vedno bolj zanima zrelost starejših plesalcev. In to je nekaj, česar še tako dober mlad plesalec ne more prinesti na oder. Preživetega življenja namreč – in tudi posebno natančnega poznavanja svojega telesa. Ta meja se torej že premika, je pa dosti odvisno tudi od plesalca samega. Kariera plesalca je zelo težka in čustveno intenzivna in nekateri si mogoče v nekem trenutku ne želijo več tega poklica. Nekateri pa ne morejo živeti brez plesa. Imeti umetniški poklic in umetniško življenjsko pot je zelo individualna stvar, ki se je ne da posplošiti. Vsak ima do svoje umetnosti svoj osebni odnos.

Pravite, da sta tehnična in formalna dovršenost plesa nekaj, kar vam veliko pomeni. Kako vzdržujete vsebinsko kondicijo?

Tehnika in lepota giba sta v mojih predstavah le orodje, v ospredju so čustva, človeškost in ranljivost. Ne zanimajo me koncepti, zanima me čustvena inteligenca, življenje, odnosi. Vsak razume ljubezen, izgubo, bolečino in čeprav se sliši preprosto, so ravno to najkompleksnejše teme.

Ste avtorica, ki veliko energije vlaga tako v odrsko prezentacijo kot v produkcijo plesnih videov. Kakšno vlogo imajo po vašem mnenju plesni filmi? Kako lahko obogatijo – ali okrnijo – naše razumevanje in gledanje plesnih predstav?

No, ena je moja ljubezen do vsega umetniškega, kar zajema neki projekt. To so tudi fotografija, kostumi in video. Kadar pa delaš brez finančne podpore velikih institucij in kriješ stroške celotne produkcije iz prodanih vstopnic, nekako nimaš izbire in se dobro lotiš tudi promocije. Iskreno povedano, ne razumem, zakaj v Sloveniji prevladuje stališče, da je promocija umetnosti nekaj grdega. Ali ne ustvarjamo navsezadnje vsi plesnih predstav tudi zato, da bi si jih ogledalo čim več ljudi? V tujini je imeti promocijski video ali plakate najosnovnejša stvar. In jaz se zgledujem po tistem, kar deluje in ima smisel.

Intervju Kjara Starič Wurst koreografinja