Nežno lebdeča in estetsko lepa predstava z značilno (skoraj slikarsko) podobo režiserke Barbare Novakovič Kolenc (ki je tudi scenografka) torej nosi tudi močan govorni pečat. Njena tema je navsezadnje jezik, pravzaprav mitološka konstrukcija, ki se skriva za zgodovino gradnje jezika in ga lomi na silnicah moči. Odrski jezik je tokrat grajen primarno z asociativnimi vizualnimi nanosi – gre bolj za gledališče podob –, ki učinkujejo subtilno in na paralelni ravni gledalca peljejo med povezavami v besedilu. Manj se posega v notranji ustroj, tako rekoč drobovje predstave, s praktičnimi mizanscenskimi rešitvami – gledališče torej ostaja ukleščeno med dva protagonista: poezijo (literaturo) in slikarstvo.
Skozi sceno iz knjig v različnih potencialih in oblikah (gre za prave umetelne papirnate skulpture), od še nepopisanih listov papirja do zgodovinskih dokumentov, kjer piše vse črno na belem, se s prižganimi svečniki nevarno prebijajo igralci (nahajamo se vendar v romantiki kot literarnem obdobju), na ozadju pa sodobna videoprojekcija. Podobnih vizualnih »kontradikcij«, ki »pro forma« ustvarjajo tenzijo, je precej. »Papirnati stebri« pomenljivo učinkujejo tako s »težo« temeljnih narodovih gradnikov (jezika) kot tudi z nebesno presežno »lahkostjo« (umetnost/poezija). Tu so še projekcije (spet) prižganih svečnikov, ptic iz papirja in tudi vode – asociacija na Savo morda, ugibam, v kateri utone Čop, ali na neusahljivo žejo Mine Karadžić (Aleksandra Balmazović), ki umira za kolero. Protagonisti »abecedne vojne« so sicer sami velikani iz (slovenske) zgodovine: Jernej Kopitar (Peter Musevski), policaj slovenskega jezikoslovja in neusmiljeni cenzor poezije Franceta Prešerna (tega igra Jure Ivanušič), pa cincavi Prešernov prijatelj Matija Čop (Borut Veselko); tu je še nepogrešljivi Ivan Bekjarev iz Srbije kot skrivnostni in sumljivi Vuk Karadžić s svojo hčerko.
Nahajamo se torej na eni rizičnih točk v normiranju slovenske pisave (razcep med panslavizmom, ilirizmom in avstroslavizmom), ki terja opredelitev – ta ni niti politično niti versko neodvisna. A v uprizoritvi je celo v najboljšem finalnem soočenju štirih glavnih mož vse premalo karakterne obarvanosti in žolčne medosebne konfrontacije pogledov. Mina Karadžić, denimo, je s svojim portretirancem, Francetom Prešernom (to je fiktivni del zgodbe!), postavljena kar v okvir klišejskih romantičnih poz in vzdihljajev. Predstava o boju za jezik (in tudi umetnost) se sicer sestavi v boju za življenje (smrt Mine in Čopa), celota pa učinkuje precej papirnato.
Besedilo se poučno in eruditsko ustavlja ob vseh obširnih faktih, zahtevnih povezavah in teoretskih razlagah – prostora za daljšo analizo teksta žal tu ni, zaželeno pa je vsebinsko predznanje, saj je vanj vpeljana celo indijanska slovnica –, ne zdi pa se kot najbolj hvaležen material za živo in otipljivo igralsko poistovetenje; morda celo bolje učinkuje na papirju oziroma ob branju. Predvsem pa prevladuje občutek, da je bilo časa za sam študij predstave, gnetenje materiala in posvojitev besedila – kakor tudi distanco do njega – preprosto premalo. Davek zahtevne mednarodne koprodukcije ali nalezljiva bolezen gledališča v času kapitalizma?