Novo gledališko sezono, poimenovano Igre moči, bodo v ljubljanski Drami nocoj ob 20. uri odprli z uprizoritvijo kultne drame Osvoboditev Skopja, s katero je Dušan Jovanović pred skoraj pol stoletja razburkal takratno jugoslovansko gledališko okolje – igra, dokončana leta 1977, je bila že kmalu po nastanku odmevno postavljena v več gledaliških hišah po nekdanji državi ter sčasoma dobila kultni status, pozneje pa je po zaslugi uspešnih mednarodnih gostovanj, prevodov in nagrad zaslovela tudi po svetu. »Jovanovićevo besedilo je bilo za tisti čas izjemno sveže in provokativno, saj je opisovalo vojno skozi otroške oči, hkrati pa se je nanjo ozrlo s perspektive, ki je presegala ustaljeno črno-belo razumevanje zgodovine,« ugotavlja ravnateljica SNG Drama Ljubljana Vesna Jurca Tadel. »Mislim, da bo tudi tokratna uprizoritev pustila sled – tako s svojo ostrino kot z izrazito poetičnostjo.«
Zanimivo je, da bo ta Jovanovićeva nemara najbolj znana in največkrat uprizorjena igra na domače odre postavljena šele drugič; po krstni slovenski uprizoritvi, ki jo je v sezoni 1978/79, ravno tako v ljubljanski Drami, zrežiral Ljubiša Georgievski, se je s tem besedilom zdaj režijsko spoprijel Luka Marcen. »Gre za izrazito poetično dramo o občutkih in odnosih med ljudmi znotraj nekega skrajno turbulentnega časa, ki med drugim prinaša spoznanje, da osnovno jedro človeških odnosov in sveta ostaja enako ne glede na to, o kateri vojni govorimo.« Kot dodaja, bistvo Jovanovićevega pristopa ni v opisovanju vojne, temveč gre za »kronologijo duše« oziroma zarisovanje posledic, ki jih vojna prinaša v neko družino.
Mozaik razpadlega sveta
Igra, ki ponuja izkušnjo druge svetovne vojne skozi perspektivo spominov šestletnega Zorana (igra ga Saša Tabaković), tako sooča otroško nedolžen pogled z vsem tistim, kar vojna prinaša: mama Lica (Polona Juh) se v poskusu, da bi zaščitila svojo družino in dom, zaplete z nemškim oficirjem (Rok Vihar), zato jo skupnost izobči; stric Georgij (Jurij Zrnec) se iz krvavih bitk vrne kot nemi invalid, ki svoje trpljenje utaplja v alkoholu; babica Ana (Saša Pavček) je Zoranova najbližja sogovornica, ki mu pripoveduje pravljice, a se hkrati spopada s težko boleznijo … Tudi Zoranovi prijatelji prek doživljanja vojne postajajo njene trajne žrtve – vsak prizor, ki ga opazujejo, predstavlja rano, ki se ne bo zacelila. »Izhodišče naše uprizoritve je, da je Skopje pravzaprav simbol in parabola za katero koli mesto, družino in posameznika,« pravi dramaturg predstave Rok Andres. »V tem fragmentiranem mozaiku vtisov, občutkov in podob radikalno uničenega sveta pa se kljub temu odpira tudi prostor za humor in svetlobo.«
Ustvarjalno ekipo med drugim sestavljajo še lektorica Tatjana Stanič, scenograf Lin Martin Japelj, kostumografka Ana Janc, avtor glasbe Mitja Vrhovnik Smrekar in oblikovalka svetlobe Mojca Sarjaš, poleg že omenjenih pa nastopajo še Pia Zemljič, Uroš Fürst, Boris Mihalj, Nina Valič, Ana Pavlin in gostja Nastja Mezek.
