Vorančeva novela Boj na požiralniku nemara ne daje ravno vtisa besedila, ki bi neposredno klicalo po gledališki uprizoritvi; navsezadnje že zato, ker v znani zgodbi o revni kajžarski družini, ki se le mukoma prebija skozi življenje, komajda vredno tega izraza, ni dosti »dramskega«, prav tako pa bi se utegnilo zdeti, da blatne njive, hirajoča živina ter surovi človeški odnosi, ogoljeni na neprestano, vendar v perspektivi bolj kot ne jalovo garanje, vseeno pripadajo nekemu drugemu, minulemu času. Toda pri tem tudi ni mogoče spregledati, da se skozi njo zarisuje svojevrsten psihogram »slovenske duše«, ki je v več potezah še vedno izrazito natančen, in da niti ni težko najti vzporednic med usodo Dihurjeve rodbine, skozi generacije vpete v verige pomanjkanja, ponižanja in nasilja, ter položajem (znova) vse bolj brezpravnih in osiromašenih delavcev sodobnosti. Še več: če se Dihurjevi v svojih naporih za preživetje – ob brezbrižnosti ter celo škodoželjnosti okolice – borijo zlasti z neusmiljeno naravo, danes tudi ta zaradi enako neusmiljenega izkoriščanja njenih virov postaja vse bolj podobna klecajočemu volu, ki bo vsak trenutek klonil pod nevzdržnim bremenom.
Povedano drugače, tako imenovane »aktualnosti« omenjeni predlogi ne manjka – predstava, ki jo je na njeni podlagi v koprodukciji Prešernovega gledališča Kranj in Mestnega gledališča Ptuj zasnoval in zrežiral Jernej Lorenci s sodelavci, pa dokazuje, da je v njej tudi dovolj »odrskega potenciala« za premišljeno, občutljivo in večplastno uprizoritev, ki lahko mimo trpkosti socialnega realizma razpre še kakšne intimnejše razsežnosti eksistence; pri tem se spretno izmakne obema skrajnima legama, v kateri bi utegnilo voditi nizanje vseh raznovrstnih obrazov človeške bede, torej pretirani patetiki ali pač nekakšni groteski. Lorenci, ki mu uprizarjanje raznih epskih besedil seveda ni tuje, tu znova sledi zdaj že ustaljenim izhodiščem, katerih učinkovitost je utrjeval skozi zadnjih nekaj let – na eni strani je to minimalistična, razmeroma statična uprizoritvena zasnova, ki se usmerja predvsem na moč ter zven govorjene besede, na drugi pa zgoščena sila žive prisotnosti in »kolektivnosti« igralskih teles, občasno podprta z raznoterimi oblikami prelivanja vsebine v sugestivne gledališke podobe, naj gre za drobne kretnje ali pomenljivo uporabo predmetov v polju med metonimičnim ter simbolnim; na scenografiji Branka Hojnika se tako med drugim znajdejo bradlja, razno kmečko orodje, zibelka in vedra zemlje. Vendar pa je ta spoj tokrat močno zaostren: še vedno gre za prepoznavno režiserjevo »različico« pripovednega gledališča, v katerem Prežihovo novelo slišimo skoraj v celoti, z le nekaj nebistvenimi krajšavami (dramaturginja predstave je Marinka Poštrak), toda pobarvano (in večkrat tudi prekinjeno) z intenzivno fizično akcijo, ki večne muke Dihurjevih prevaja neposredno v meso nastopajočih – prijem, ki ga je Lorenci v manj izraziti meri uporabil denimo v Škofjeloškem pasijonu ali Pohorskem bataljonu, je zdaj prignan blizu roba.
Malce poenostavljeno bi morda lahko rekli, da se v Boju na požiralniku na neobičajen, hkrati pa tudi nepričakovano uspešen način prepletata literarni večer in vztrajnostni performans (koreograf je Gregor Luštek). Nenavadna milina Prežihove pisave se staplja z izčrpavanjem teles, ki na ozadju zazankanih odlomkov iz besedila (»Boš videl, kaj bom iz bajte napravil« ali »Bavšej pa kri ščije!«) kakor neke vrste »refreni« uokvirjajo trmasto, že nekam obredno vztrajanje v nenehnem delu, ki ga z ironičnimi podtoni podčrtuje glasba Branka Rožmana, pa tudi nemoč premika iz klavrnega stanja, kjer dodatni napori prinašajo zgolj nove poraze. Skrajno predani igralski prispevki – ob Luštku, ki je na premierni izvedbi vskočil namesto Blaža Setnikarja, so nastopili še Darja Reichman, Branko Jordan in Živa Selan – pri tem celoto naredijo še bolj pretresljivo.
