Timo Fredriksson: Začelo se je kot popolnoma neumna ideja o tem, o čem bi lahko govorila predstava, in nekdo je rekel: ob vseh muzejih moderne, klasične in sodobne umetnosti ne obstaja muzej postmoderne umetnosti! In zvenelo je kot dober naslov za petletni projekt petih predstav, saj smo vsi rasli v času postmodernizma, smo nekako otroci postmodernizma. Tako smo začeli raziskovati, in vsak projekt je predstavljal en vidik postmodernizma, eno muzejsko sobo, na primer, kaj se je v postmodernizmu dogajalo s popularno umetnostjo, kaj z readymadom, kaj s fragmentacijo… A na koncu smo se v resnici bolj kot s postmodernizmom ukvarjali z drugimi vprašanji, na primer s tem, kaj pomeni biti človek.
Toda vaše ime Oblivia, pozaba, je ravno nasprotje muzejskega principa ohranjanja spomina. Ali pa se ime nanaša na istoimensko rožo?Timo Fredriksson: Ne, na pozabo. Prva predstava je govorila o spominu, a nas je zaskrbelo, da nas vleče proti nagrobnikom, in zato smo se odločili za nasprotje, za pozabo.
Ko že omenjate nagrobnike, predstava In tako dalje in tako naprej govori ravno o smrti, sporočilo za javnost pred premiero pa je zvenelo, kot bi opisovalo nadaljevanko Pod rušo: različni načini, kako ljudje umrejo… Smrt oziroma njena podoba nas nenehno bombardira. Kako ste se je lotili vi?Anita Wach: Umetnost se res pogosto loteva teme smrti, četudi v resnici ne vemo, kaj smrt je, še posebno ne naša lastna.
Ker je edini trenutek, o katerem nihče ni mogel poročati?Anita Wach: Točno tako. In mogoče res govorimo o tem trenutku, ki ga ne razumemo. Mi skušamo nanj pogledati skozi različne perspektive.
Ali gre za kulturne in religiozne perspektive?Magnus Logi Kristinsson: Ne, bolj za naše osebne reakcije na smrt, za naše dojemanje.
Anita Wach: Ne gre nam za kakšno kulturno analizo, za obravnavo smrti znotraj posameznih kultur. Zanimajo nas bazična občutja tega trenutka, fizična in psihološka.
Od kod sploh tema smrti?Anita Wach: V začetku smrt sploh ni bila naša tema, začeli smo z raziskavo pojma moči, in zelo hitro so nas razmisleki pripeljali do teme smrti.
Timo Fredriksson: Ker bomo vsi umrli, močni in šibki, moč tu nič ne pomaga.
Anita Wach: Ta tema se je pojavila že v ciklu Irresolvable (Nerešljivo) v okviru projekta Global City – Local City, v katerem je ravno tako sodelovala Via Negativa. In res gre za nerešljivost, kar koli rečemo ali naredimo, vedno zgrešimo cilj. A po drugi strani se je dobro soočiti z njo, običajno se ji izogibamo, morda tudi zato, ker je tako nerešljiva, neulovljiva, toda izogibanje je slabo, je samozavajanje. Smrti torej ni mogoče obravnavati brez vsega, kar je okoli nje, to pa je življenje, ljudje, ki jo dojemajo vsak po svoje. Kakšnih dokončnih sklepov seveda ni, tudi zato je predstava zelo vizualna, notri je glasba, vse skupaj pa pušča gledalcu odprta vrata.
Timo Fredriksson: Vsekakor si želimo, da bi imel gledalec dovolj prostora za svoje poglede in občutke.
Kako je delati v skupini, sestavljeni iz tako različnih vetrov?Timo Fredriksson: Za nas je zelo zanimivo, saj Oblivia še nikoli ni bila v koprodukciji in zdaj to doživljamo prvič.
Magnus Logi Kristinsson: To delo je nekaj povsem drugačnega od tistega, ki smo ga vajeni v Helsinkih. Jaz sem v Obliviii le eno leto, a razlika je ogromna, zdaj imamo režiserja! (Smeh.)
V Oblivii delate bolj demokratično, brez »glave«?Magnus Logi Kristinsson: Da, tam vsak izhaja iz sebe, nihče nas ne vodi, meni pa ta tukajšnja izkušnja bolj ustreza, bolj jasno je, kaj hočemo, ker režiser Bojan Jablanovec to jasno artikulira.
Anita Wach: Tudi tu smo začeli proces s tem, da je vsak igralec prinesel svoje zamisli, a na neki točki je Bojan prevzel vodstvo, sprejel odločitve, nas soočil s tem, kar počnemo.
Magnus Logi Kristinsson: In meni je to všeč. Stvar je na ta način lažje »padla skupaj«.
Anita Wach: Četudi je prostor še vedno odprt za razpravo o stvareh, kjer imamo različne poglede. A dobro je, kadar nekdo vidi stvari od zunaj...
Timo Fredriksson: …in ki ima vpogled v celoto, ne le posamezne dele. Ki vidi, ko se stvari začnejo zlagati, ko začnejo dobivati smisel. Sicer pa smo začeli delati že marca, s prekinitvami seveda, in tako je bilo dovolj časa, da so se stvari izkristalizirale.
Anita, vi ste koreografinja, plesalka, kako ste si vi našli prostor v tem projektu?Anita Wach: Mislim, da je v njem kar nekaj koreografskih rešitev. Že ob prvem srečanju smo bili igralci drug z drugim zelo previdni, drug drugemu smo se približevali zelo nežno…
Magnus Logi Kristinsson: Res je... (Smeh.)
Anita Wach: Spominjalo je na ples, na koreografijo medsebojnega spoznavanja, psihičnega in fizičnega, in to je bil tudi nekakšen odsev naše obravnave teme. Kasneje, ko je v predstavo vstopilo več fizičnega, pa se je to sporočanje telesa spet ponovilo.
In kdo je sestavil besedilo?Magnus Logi Kristinsson: Mi vsi. Naključno.
Anita Wach: (Smeh.) Naključno, ja, vse je bilo naključno…
Predstava je torej eno samo naključje, nekdo je srečal nekoga – in tako naprej?Anita Wach: In nekdo je nekaj rekel in drugi je rekel: ja, točno tako, dajmo skupaj nekaj narediti. (Smeh.)