Francis Scott Fitzgerald je roman Veliki Gatsby napisal leta 1925 v Parizu, ki je v tistem času s svojo libertarnostjo privlačil številne ameriške umetnike in intelektualce – spomnimo se Gertrude Stein, ki je tja pobegnila že na začetku 20. stoletja, v dvajsetih letih pa so se ji med drugimi pridružili literarni par Henry Miller in Anais Nin ter Ernest Hemingway. Veliki Gatsby je morda tudi odsev tega svobodnejšega duha, kjer puritanska hipokrizija, ki je tajila tako spolna in intelektualna prešuštva kot resnico o velikem »ameriškem snu« in »norem ekonomskem »razvoju«, ni imela več moči.
Pozabljen, nato vseprisoten
Po drugi strani pa se Fitzgerald prav v ničemer ne poslužuje tega, kar je to evropsko ozračje spodbudilo v evropski umetnosti, namreč avantgardizem na vseh področjih, in to kljub njegovemu domnevnemu oboževanju Jamesa Joycea; Veliki Gatsby je napisan v tradiciji 19. stoletja. A v ZDA se je roman kljub avtorjevemu razvpitemu slovesu zelo slabo prodajal in je do pisateljeve smrti leta 1940 skupaj z drugimi njegovimi deli skorajda povsem potonil v pozabo, verjetno tudi zato, ker je po borznem zlomu leta 1929 opisovanje razuzdanega bogataškega življenja postalo »neberljivo«. (V tej luči je zabavno, da letošnjo londonsko uprizoritev v Queen's Theatre oglašujejo s kritiško oznako »nesramežljiva nostalgična zabava o svetu, ki ga nismo poznali«. Nostalgična? Saj vendar spet živimo v času vladavine mafij, dekadentnih bogatunov in brezpravne raje, a le z eno razliko: žal to ni hkrati tudi čas jazza, ki je v tedanjo bedo vnašal vsaj dobro glasbo in ples.)
Toda tudi razlog za ponovni vzpon romana med drugo svetovno vojno je bil »napačen«: kot ljubezensko zgodbo velike in bogate Amerike so ga v žep vtaknili skoraj vsakemu vojaku, ki je odšel v boj. Od tu do njegove kanonizacije in do kar petih zvočnih filmov – najslavnejši je tisti Claytonov iz leta 1974 z Robertom Redfordom in Mio Farrow – je bil seveda le korak. Tako kot je bil le korak, a tokrat globoko navzdol, lanski film Veliki Gatsby v režiji Baza Luhrmanna, ki je le še uborno plakativen računalniški zmazek. Prvi, še nemi film je bil v resnici posnet že leto dni po izidu romana, leta 1926, a je žal izgubljen; že isto leto pa je nastal tudi prvi dramski tekst.
Princ v novem avtu
Gatsby je tudi z današnjega vidika zanimiv lik. Na eni strani je tipični parvenij, ravno dovolj inteligenten in dovolj frustriran otrok revnega okolja, da ga žene nezlomljiva volja po vzponu. Izmisli si celo ustrezno socialno poreklo (bogata družina, »študiral sem v Oxfordu«, »lovil sem afriške zveri«), da bi se lažje vzpenjal. Na drugi strani ga definira neuspela mladostna ljubezen, ki mu jo uspe, po vmesni vojni izkušnji (ki v vladajoči ideologiji velja za najboljše iniciacijsko kaljenje v »klenega moškega«), vsaj začasno zaživeti šele, ko postane »veliki«, ko torej njegove človeške delnice obogatijo tudi borzne.
Njegova fasada nedostopnosti, nedotakljivosti in misterioznosti, ki jo omogoča denar, uspešno prikriva umazano resnico njegovega uspeha in precej zagovedno mešanico posedovalsko patriarhalnega in infantilno idealističnega (zrenja čez zaliv). In njegov konec je dvojen: po eni strani njegovo mračno preteklost razkrinka njegov ljubezenski »konkurent«, po drugi strani pa sam plemenito prevzame nase greh ljubljene Daisy, ki ga plača s propadom svojega »imperija«, s socialno izločitvijo in končno z življenjem. Kar so vse sestavine junaka.
Na drugi strani imamo seveda pripovedovalca Nicka, predstavnika srednjega sloja, soseda, nekakšno voajersko oko, torej domnevni nasprotni pol, ki pa vendar to ni, saj podlega tako draži bogastva kot šarmu njegovega lastnika; ta se mu zdi utelešeno nasprotje vulgarnega, rasističnega Daisyjinega moža, čeprav sta v poslovnem smislu iz istega testa. Nick uteleša »malega človeka«, ki hkrati sanja natančno o tistem, kar moralno zavrača, in se zato celo odreče mestu v prid podeželja, na neki način pa si, če spregovorimo v govorici današnjega časa, želi le prijaznega kapitalizma s človeškim obrazom.
Usodna neumna Daisy?
In končno: kdo ali kaj je ta usodna Daisy? Daisy v sebi nosi shizofrenijo. Ne takšno psihiatrično, gotovo pa psihološko – tisti od Freuda naprej dobro znani kulturno pogojeni ženski histerični razcep med zapovedanim in želenim. Že takoj na začetku romana o svojem otroku pove: »Me veseli, da je punčka. In upam, da bo neumna. To je za dekle na tem svetu najboljše – da je lepa mala neumnica.« Da bi ženska imela kolikor toliko spodobno življenje, mora na trgu ženskega mesa torej ponuditi lepoto. Brez nje je v svetu, kjer ne dela, ne odloča, ne deduje, ne voli, obsojena na rob. A to ni dovolj. Če lepoto okiti pamet, se bo opekla, kajti pamet bo ob vsaki absurdni situaciji sprožila neželeno obnašanje. Biti mora torej nujno neumna. In Daisy je zelo uspešno neumna, le kadar po pomoti reče kakšno pametno, so težave. Daisy v odnosu do moških igra natančno tisto vlogo, ki si jo želijo: ženo, ki prešuštnega moža moleduje za zvestobo, razočarano ženo, ki ljubimca prosi, naj ji povrne utvaro brezmadežne ljubezni... Niti za trenutek same sebe ne misli zunaj relacij, zunaj obstoja v paru, tudi ona bi zgolj reforme, ne revolucije, zgolj bolj ljubeznivega moškega, ne enakosti in samostojnosti.
In ti dve vlogi igra zelo uspešno, vse do takrat, ko eden od moških, Gatsby, zahteva od nje revizijo zgodovine, zahteva, da v imenu njune skupne prihodnosti razveljavi svojo preteklost z možem. To je ultimativna točka obračuna, ko oba tako rekoč ojdipovsko zahtevata pozicijo edinega ljubljenega, a je nobenemu ne more dati brez preostanka. To je točka, kjer celo neumnost zataji, ker je obema že dala vse, a ni dovolj, hočeta še funt mesa. Daisy je ženski lik preteklosti, ki ga kultura v novih oblikah uspešno perpetuira in projicira v prihodnost.
